Ko smo že mislili, da Ridley Scott ne misli resno z nadaljevanjem svoje mega uspešnice o gladiatorju Maksimusu (Russell Crowe), smo na velika platna dobili njegovo nadaljevanje. No, ne ravno nadaljevanje, ampak nekakšno kombinacijo ideje, ki jo je prvi film Gladiator pred 24 leti že povedal v celoti. Ampak – Scott ni mogel sprejeti dejstva, da je bil tisto pravi labodji spev vsega: igre, glasbe in zgodbe. Tako je sedaj pred nami Gladiator 2.
Zgodba pravi takole: več kot dve desetletji po dogodkih iz Gladiatorja (2000), Lucij (Paul Mescal) – vnuk nekdanjega rimskega cesarja Marka Avrelija ter sin Lucile in Maksimusa – živi z ženo in otrokom v Numidiji. Rimski vojaki pod vodstvom generala Marka Akacija (Pedro Pascal) vdrejo in Lucija prisilijo v suženjstvo. Navdihnjen z zgodbo o Maksimusu, se Lucij odloči, da se bo boril kot gladiator pod vodstvom Macrinusa (Denzel Washington), močnega posrednika, ki načrtuje strmoglavljenje mladih cesarjev Caracalle (Fred Hechinger) in Gete (Joseph Quinn). Film je akcijska pustolovska drama, ki jo je tudi tokrat, kot prvi del, režiral Ridley Scott. Scenarij za nadaljevanje filma iz leta 2000 je napisal David Scarpa, zgodbo sta napisala Peter Craig in David Scarpa, po likih Davida Franzonija. V glavni vlogi zaigra še Connie Nielsen (Lucila).
Večjo težavo predstavlja filmska glasba, ki jo tokrat podpisuje Harry Gregson-Williams. Ne moremo oporekati, da gre za uveljavljenega filmskega komponista izrednega formata, saj ima za seboj že kar precej dolg filmski stalež in uspešne partiture, vendar hkrati s tem ne moremo prezreti glasbe prvega dela, ki sta jo tedaj podpisala Hans Zimmer in Lisa Gerrard in predstavlja vse, kar je film s to tematiko potreboval. Lahko celo rečemo, da se želi Gregson-Williams približati tedanji ideji in epiki glasbenega jezika, vendar to ne naredi prav preveč posrečeno in ne preveč prikrito. Vendar – na koncu koncev pa gre vendar za spektakel, ki bo marsikoga zadovoljil, še posebej, če prvega filma sploh ne pozna.
