Pronicanja velikih količin stresa, ki posledično pritiskajo še na vitalno shemo organizma, enostavno ni lahko brzdati, še posebej ko si ves čas ponavljaš, da bo bolje, in da bodo nočne more mimo. Najtežje je skakati po nikogaršnji zemlji, kjer krogle švigajo mimo ušes in si lahko hitro tarča tudi prijateljskega ognja. Ah, nič kaj prijateljsko ni biti prerešetan iz one ali druge strani, še posebej ko sovražnik začuti, da krvaviš. Vedno je zaključek isti: uležeš se na žejno grudo, ki ti po vampirsko izsesa dušo, da bi se odžejala človeških darov. Včasih pa kdo preživi, in zdrži še tako težke udarce usode, a potem le nastopi čas povratka in (samo)ohranitve. Brez skrbi, živ sem, v nekakšnem iskaju ravnovesja, zato se zatečem k prispodobju. V zadnjem letu sem povsem zapadel v krhkost vztrajanja na meji, redkokdaj bi za trenutek ali dva povsem nepričakovano sprejel holistične metode blaženja zdravstvenih zapletov. Močan skupek zvokov iz gonga, ki je oddajal valove nepoznane vibracije, me je pomiril in spravil v nekakšen dremež. Nisem čisto dojemal, kaj prepuščam razumu, in kaj je poplava sanjarij ujetih v slabe pol ure.
Občutek me je varal, terapija torej ni trajala ves dan. Pomirjujoče udobje, ki se je sproti stopilo v prazno glavo in nekakšen podporni zid za odboj švigajočih misli, me kar ni želel zapustiti. Morda je bil to namen, morda pri vsem skupaj pretiravam ... za trenutek mi je uspelo odmisliti bremena telesnih in psihičnih bolečin. Ne gre za to, da bi potreboval čarobno palico, ki bo počistila skrbi in me preoblikovala v nekakšno dvorno maskoto sreče in zadovoljstva, bolj gre za to da se vrnem k sebi. Pozabljen navznoter, in obremenjen s podobo nazunaj. Tako pač je, produkt medijskega aparata, ki me je izoblikoval v javno osebnost, in kjer se vse od dvajsetega leta trudim delati za ljudi. Zdaj je čas, da se z delom posvetim tudi sebi. Če začutim drobec sreče, bo sonce svetleje posijalo.
