Televizijski gledalci jo denimo še danes poznajo po vlogi Ane v izjemno priljubljeni nadaljevanki TV Dober dan, pa čeprav smo jo spremljali na Pop TV daljnega leta 1999 (in vse do 2002). Danes jo, če ostanemo pri televiziji, spremljamo v še eni humoristični seriji, Ja, Chef! S Tjašo sva se med prijetnim pogovorom dotaknila te vloge in seveda kuharskih podvigov, a tudi mnogih ostalih projektov tako v gledališču kot na filmu.
Tjaša, v seriji Ja, Chef! upodabljate kuharsko mojstrico Marjeto. Koliko vaših osebnih lastnosti prepoznate v njej?
Je zahtevna, se kar hitro razjezi, vztraja pri svojih načelih, predvsem profesionalnih, je posvečena svojemu delu, v tem mi je podobna. Mislim pa, da je v nasprotju z mano zelo drugačna v odnosu. Ljubo je »kar zalogaj« in ona ga dobro prenaša, na trenutke celo upa na spremembe. Jaz sem veliko manj tolerantna ter potrpežljiva in potrebujem veliko več pozornosti.
Se vam zdi, da vas je ta vloga na kakršenkoli način spremenila?
Nimam občutka, da bi me. Je pa bila serija Ja, Chef! gotovo ena lepših snemalnih izkušenj, predvsem zaradi enkratne ekipe, soigralcev in Jurija, s katerim sem po dolgem času spet sodelovala.
Mimogrede, kako pa Tjaša blesti v domači kuhinji?
Blesti je res pretirana beseda ... (smeh) Zadnje čase precej kuham, ker hčerka raste in je tudi ob popoldnevih lačna, tako da ne kuham zgolj zase, ampak tudi zanjo. Ne morem se ravno pohvaliti z kulinaričnimi presežki in umetelnimi jedmi. Zdi pa se mi, da imam malo kuharskega talenta, kajti kljub temu, da je moja kuharija preprosta, je večinoma vse zelo dobro.
Kako vas je sploh zaneslo v to vlogo in kako se odločite, ali boste igrali v tej ali oni predstavi, igri oziroma seriji?
Verjetno bi vas presenetilo, kako malo je zares odvisno od mene. Vloge v gledališču nam v sodelovanju z režiserji dodeli direktorica in umetniška vodja. Vloge v seriji mi ponudi producent ali režiser, ki me v določeni vlogi vidi, zelo redko kakšno vlogo odklonim.
Marjeta je izjemno natančna. Ste tudi vi v življenju tako pozorni na podrobnosti?
Bi rekla, da sem. Imam občutek za detajle, pozorna sem in pri stvareh, ki jih počnem, tudi natančna.
Kako to usklajujete z igralsko profesijo, ki včasih zahteva prilagodljivost in spontanost?
Tega se človek sčasoma nauči, dobra vloga se zgodi, ko stopiš iz okvirjev, ko pogledaš v neznano, ko si drzneš, ko greš prek sebe. Šele takrat lahko najdeš kaj res zanimivega, posebnega, nekonvencionalnega. Moraš biti radoveden, upati si moraš. Seveda pa je v gledališču, in prav tako na snemanju, na trenutke nujna spontanost, prilagodljivost situaciji in soigralcu.
Katera razlika med vami in Marjeto vas najbolj preseneča? Seveda, če sploh obstaja ta razlika ...
Kot sem že omenila, v največji meri njena potrpežljivost z Ljubom, ampak to je najbrž ljubezen. Njun odnos je sicer zapleten, poln vzponov in padcev, ampak na koncu gre pri njima za eno tako dolgo ljubezensko zgodbo; tako ali drugače drug brez drugega ne moreta.
Kaj pa ljubezen z Ljubom? Se vam zdi, da lahko ti zapleteni odnosi odražajo tudi realnost partnerskih odnosov v resničnem življenju?
Po mojih izkušnjah so partnerski odnosi v resničnem življenju prav tako, če ne še bolj, zapleteni. Zahtevajo prilagajanje, pogovore, razumevanje in predvsem potrpežljivost. Seveda je vse odvisno od človekovega karakterja in njegovih pričakovanj. Zase bi rekla, da sem v vseh pogledih precej zahtevna. (smeh)
Kako ste se pripravljali na vlogo kuharske mojstrice? Ste se posvetovali s pravimi kuharji ali pridobili dodatno znanje o kulinariki za bolj avtentično upodobitev lika?
Imeli smo to srečo in privilegij, da nam je pomagal kuharski mojster Bine Volčič. Imeli smo kratek kuharski tečaj, hkrati nam je bil vedno na voljo za nasvete. Bedel je tudi nad zahtevnejšimi kuharskimi scenami. Vsem se nam je zdelo pomembno, da se gibljejo znotraj verjetnega in da delujejo karseda profesionalno.
Serija Ja, Chef! je zabavna in polna humorja. Kakšna je bila dinamika na snemanjih? Ste med prizori uživali v ustvarjanju te napete in zabavne kuhinjske drame?
Prav taka je kot v seriji. Smeha je bilo res veliko, kar seveda ni čudno, saj ne samo, da so bili okrog mene izjemni igralci, mnogi med njimi so tudi mojstri improvizacije, in ko je ta duh ušel iz steklenice, so nastale res zabavne scene, ki so povzročile neustavljiv smeh pri vseh.
Kako je igranje v humoristični seriji, kot je Ja, Chef!, drugačno od vaših prejšnjih vlog? Je bilo težje ali lažje preiti v bolj komični ton igranja?
Ni bilo težje, saj imam s komedijo veliko izkušenj tako na odru kot na televiziji.
No, če greva malce v preteklost, je bil tudi TV Dober dan, kjer ste prav tako blesteli, še kako šaljiv, kajne?
Zagotovo, saj gre za humoristično serijo. Čeprav moj lik ni bil ravno smešen na prvo žogo in ni imel humornih karakteristik na prvi pogled, se je Ana Ban kljub temu znašla v mnogoštevilnih komičnih situacija. Tudi tam nam smeha ni manjkalo.
Kako danes gledate na to odmevno nadaljevanko (in vašo vlogo v njej), ki se je še vedno spominjamo?
Zdi se mi neverjetno, da jo še vedno vrtijo, ampak to najbrž pomeni, da jo ljudje še vedno radi pogledajo. Verjetno tudi iz nostalgije, si predstavljam. Mnogo generacij je zaznamovala, ker so odraščali z njo, in se jim je na neki način, kot razumem iz pripovedovanj, usedla v srce ter s tem v slovenskem prostoru najbrž dosegla neke vrste kultni status. Vesela sem, da ima tako mesto pri slovenskih gledalcih.
Bi lahko za konec izpostavili eno vlogo, ki vas je še posebej zaznamovala, bodisi v gledališču bodisi na televiziji?
Na prvem mestu zagotovo tri vloge v filmu Kratki stiki Janeza Lapajneta. Kar nekaj je tudi gledaliških vlog, v zadnjih letih morda najbolj vloga Maje v Tihem vdihu Nejca Gazvode in vloga Marthe v predstavi Ta obraz, ki jo je režirala Tijana Zinajič. Moram omeniti tudi vlogo Mite v filmu Belo se pre na 90, v režiji Marka Naberšnika po romanu Bronje Žakelj, ki je še v nastajanju. Ta vloga me je skoraj do temeljev »zamajala«. Snemanje tega filma je bila ena najlepših in najbolj posebnih – in osebnih – igralskih izkušenj v moji karieri.
Kam pa jo najraje mahnete oziroma kaj najraje počnete, ko ugasnejo kamere oziroma gledališke luči?
Najraje preživljam čas z ljudmi, ki so mi ljubi. Bodisi na morju, v hribih, gozdu ali zgolj doma. To je tisto, kar se mi v življenju zdi najbolj dragoceno.
