Prišla je v šov Slovenija ima talent in navdušila. Šla je na Evrovizijo in navdušila. Odšla na študij v tujino in navdušila. Med pandemijo je pristala v rodni Sloveniji, kjer jo je zadnja leta sproščeno in ustvarjalno okolje domačega terena spodbudilo, da se ponovno preizkusi v ustvarjanju glasbe v maternem jeziku. Strast, predanost in jasna vizija Maje Keuc so obrodili sadove, saj bo kmalu izdala svoj album Sončnice. S priljubljeno pevko smo se pogovarjali o življenju, nenavadni taktiki glede novih pesmi, imenu Amaya, ki ga ne uporablja več, in še o marsičem so(n)čnem.
Maja, v svoji karieri ste doživeli veliko preobratov, od Evrovizije do študija v tujini. Zdaj ste naredili 'boom' in sebe postavili v ospredje. Kaj je tako dolgo trajalo?
Moja pot je precej nenavadna. Že ko sem se prijavila na Slovenija ima talent, sem upala, da bi si v primeru zmage lahko omogočila študij v tujini. Nisem planirala kariere, nato pa sem si ga z drugim mestom prislužila malo drugače. V tujini sem dobila priložnost, da kot piska pesmi tudi po študiju delujem v širnem svetu, in to sem počela kar šest let. Takrat sem mislila, da se v Slovenijo najbrž ne bom več vrnila. Nato pa se je zgodila pandemija in okoliščine so me pripeljale domov. Naš studio se je zaradi strogih predpisov moral zapreti in vsi kreativci smo pristali za domačim računalnikom na zoomu. Glasbo sem tako pisala na daljavo preko zooma, vmes, ko sem obtičala doma. V tem času se je v meni naselil neki poseben mir in želela sem se malo umiriti. Zopet sem bila med mojimi, govorila materni jezik, do katerega sem čez leta v tujini vzgojila še večje spoštovanje in ljubezen. Začela sem ponovno pisati v slovenščini in odločila sem se, da naredim album.
Kaj se je zgodilo z Amayo? Tega umetniškega imena ne uporabljate več, zakaj ne?
Ko sem sprejela odločitev, da v Sloveniji ostanem in primarno delujem, Amaya zame več ni imela blaznega smisla. Doma sem se resnično usidrala kot Maja Keuc, Amaya pa mi je služila samo v tujini, kjer nihče ni znal pravilno izgovoriti mojega priimka.
Pravite, da je »lepota življenja kot glava sončnice«. Je to simbolika, ki ste jo vnesli v svoj prihajajoči album Sončnice? Zakaj prav ta naslov?
Odkar sem se podala na profesionalno glasbeno pot, sem doživela marsikaj. Najprej doma, potem pa še bolj intenzivno tudi v tujini. V mojih dvajsetih je življenje precej stestiralo mojo notranjo moč. In za vse to sem tudi zelo hvaležna. Naučila sem se, da si želim za svetlobo, rešitvami in ljubeznijo v življenju. In tako kot se sončnice zmeraj obračajo za soncem, se tudi jaz.
Slišali smo vaš prvi singel Labirint, raziskuje teme ranljivosti in samoljubezni. Lahko delite, kaj vas je pripeljalo do teh tem in kako ste jih vpletli v svojo glasbo?
Ko sem se s fantom po šestih letih zveze razšla, sem naslednjih pet let preživela samska. Morala sem predelati veliko stvari, na nove odnose pa nisem bila pripravljena do pred dvema letoma. Še isti teden, ko sem ležala v postelji sama zvečer in sem resnično začutila, da lahko zopet nekaj dam in si želim to življenje deliti še z nekom, se je pojavil Tilen. Vedela sem, da bodo temelji te zveze precej drugačni in da me izgub v življenju ni več strah. Karkoli se zgodi, sem vedela, da bom iz labirinta ljubezni, v katerega sem se znova podala, prišla močna in trdna.
Ta teden pa ste v svet poslali že drugi singel, z naslovom Bližje. Kaj predstavlja ta?
Bližje govori o ljubezni, ki te popolnoma prevzame in prepoji. Takoj veš, da je v zraku posebna energija. Vendar ta ljubezen ni iluzorna. Je tista globoka, ko človeka sprejemaš in ljubiš kljub njegovim nepopolnostim.
Če prav razumem, boste vsak teden izdali novo pesem, po zadnji pa pride album? Nenavaden pristop, ki se ga glasbeniki ne poslužujejo. Zakaj ste ubrali to pot?
Ubrala sem nenavadno pot, ker je bil tudi potek moje kariere doslej precej nenavaden. Na sceni sem na neki način že več kot deset let, a me vmes osem let ni bilo, ker sem živela v tujini. Ko sem se odločila za Slovenijo, sem si rekla, da grem v to zgodbo popolnoma predano. Do sedaj so me ljudje doma spoznavali samo skozi kakšno pesem tu in tam in spet sem izginila nazaj v tujino. Tokrat pa sem jim želela ponuditi celoten glasbeni svet, v katerem me bodo lahko prvič zares spoznali. Resnično si želim nastopati s samo avtorsko glasbo, z ekipo pa smo se odločili, da poslušalce preko videov povabimo na moj koncert in s tem vizualno podkrepimo zgodbo vsake pesmi.
Kaj to pomeni za vse pesmi, veliko jih bo v zelo kratkem času, vas ne skrbi, da bo katera imela zaradi tega manj pozornosti?
Četudi bo katera pesem doživela manj pozornosti, jaz tukaj tečem na dolge proge. Pesmi bodo ljudje čez leta spoznavali tudi na koncertih in se vračali na videe. Treba je obuditi spečega zmaja, ki zares nikoli ni zatisnil oči.
Roko na srce, veljate za najboljšo vokalistko pri nas in vse tuje uspešnice vedno odpojete popolno, da si zaslužite stoječe ovacije. Kaj pa vaše pesmi, doživite podobne odzive ali je odziv ljudi večji, če pesem dobro poznajo že iz tujine?
Oh, hvala za tako lep kompliment. Do sedaj nisem imela dovolj avtorskega materiala, s katerim bi lahko gradila kariero doma, ker je bil moj fokus toliko let v tujini na založbi. Pandemija nas je vse malo ustavila in ugotovila sem, kakšnega življenjskega stila si najbolj želim. V tujini so bili naši delovni obrati neprestani in nisem si predstavljala, da bi v precej nepredvidljivem in kaotičnem »songwriterskem« svetu delovala celo življenje. Pri 26 letih se mi je na zdravju poznalo že marsikaj. Ko sem se odločila ostati doma, sem najprej potrebovala dve leti, da sem našla producenta, s katerim sem se zlila. In to je Martin Štibernik, ki je resničen genij. Na neki način šele sedaj svoji avtorski glasbi zares dajem realno možnost.
Kaj vse bo na novem albumu? S kom ste delali?
Na albumu bo deset pesmi v maternem jeziku. Pesmi sem napisala skupaj z Martinom Štibernikom, ki je vse inštrumente razen bobnov tudi sam odigral. Bobne pa je odigral moj dragi Tilen Zakrajšek. Ta album je moj prvi pravi začetek nečesa, kar si želim graditi na dolgi rok.
Je album morda tudi posledica tega, da ste imeli dovolj tujih pesmi in priredb?
Uf, ja. Absolutno. Ustvarjanje me izpolnjuje na čisto drugačen način kot oder in potrebujem oboje.
Vaš album Sončnice prinaša svežo glasbeno zgodbo, ki se dotika globokih osebnih tem. Je bilo težko odpreti vrata v zasebnost in jo preliti na papir?
Iskreno, niti ne. Ni me več strah deliti svojih razmišljanj ali občutkov s svetom. Dejstvo je, da je najlažje pisati iz lastnih izkušenj, vendar sem toliko let pisala za druge, da se tudi v tuje zgodbe zelo hitro vživim. Saj smo samo ljudje. Vsi imamo svoje boje in radosti. In glasba je tukaj za nas, da nas čisti in celi.
Bo tudi kakšen duet? Sploh obstaja kdo od slovenskih glasbenikov, s katerim bi nekoč radi posneli duet?
Na tem albumu za zdaj ni duetov, bi mi bilo pa zelo zanimivo kdaj kaj ustvariti tudi s kom drugim. Jih je kar nekaj. (smeh)
Pripravljate tudi koncertno turnejo, kaj lahko pričakujemo?
Pričakujete lahko zasedbo, ki ni čisto standardna. Smo trio, ki zveni kot cel orkester in zbor hkrati. Na odru bo tudi inštrument, ki ga na domačih tleh še nisem zaznala pri nikomer. Imenuje se handpan in oddaja vesoljsko prečudovite zvoke. Datumi koncertov pa bodo kmalu objavljeni na moji spletni strani.
Kaj je vaš dolgoročni cilj v glasbeni karieri?
Želim si negovati to ljubezen do glasbe, rasti in se razvijati, učiti in izboljševati. Predvsem si želim nastopati s samo avtorsko glasbo in uživati v kreiranju s svojo skupino.
Vašo kariero smo vsi spremljali od začetka. Kako se je po vašem mnenju vaš glasbeni slog spremenil, morda tudi odkar ste študirali v tujini in delali z mednarodnimi talenti?
Moj slog se je najbrž spreminjal precej drastično, haha. Ko sem bila v tujini, se mi je pred očmi razgrnil ogromen svet možnosti raziskovanja. Tujina bo zmeraj del mene in to se bo najbrž odražalo tudi v moji glasbi v Sloveniji na tak ali drugačen način.
Skladbe v angleščini ali slovenščini?
Trenutno definitivno slovenščina, ker sem se vanjo prav zaljubila v procesu nastajanja pesmi. Je včasih kar zagamana, ne morem lagati, ampak z malo potrpežljivosti in truda se jo da omehčati. Angleščina je še vedno del mojega ustvarjanja, ampak trenutno malo manj.
Kako se soočate s trenutnimi izzivi v glasbeni industriji?
Je kar pestro. Dandanes moraš biti zraven tega, da si glasbenik, še marsikaj. Prevelika poplava vsega je, glasba postaja vedno bolj razvrednotena in dandanes biti samo dober pevec ali inštrumentalist na žalost ni dovolj. Spoznati se moraš na socialne medije, PR, booking, pravo in v majhnem prostoru, kot je Slovenija, početi še marsikaj, kar v tujini dela skupina ljudi. Ampak tako pač je, in če si tega želimo ali ne, so to nova pravila igre.
Spomnimo, pred časom ste spregovorili tudi o vaših težavah depresije ... Kako je zdaj s tem? Verjetno ste dobro poskrbeli zase in razčistili stvari?
O tem hvala bogu ni več ne duha ne sluha in lahko samo potrkam na les. Še zmeraj se zavedam, da sem malce nagnjena k anksioznosti, ampak sedaj vem, kaj v življenju potrebujem, da se imam pod kontrolo, in da primerno za svoje psihofizično zdravje tudi poskrbim.
