Skupino so v njeni zlati dobi med 1982 in 2000 sestavljali pevec in kitarist Stuart Adamson, kitarist Bruce Watson, basist Tony Butler in bobnar Mark Brzezicki. Nenaden odhod Adamsona iz skupine leta 2000 in potem še njegova tragična smrt sta čez noč spodrezala krila skupine. Ta se je potem ponovno sestala sedem let pozneje z novim pevcem, Mikom Petersom iz skupine The Alarm, a začela spet resno igrati šele 2010 z dvema preostalima originalnima članoma.
Demo, skladišče in trije koncerti
Preden so nastali v končni postavi, so bili Big Country kvintet, v katerem je Adamson nabiral glasbenike iz drugih podobnih skupin. Med njimi je bil bobnar Clive Parker, s katerim sta potem Adamson in novi kitarist Watson v začetku 1981 v Londonu posneli nekaj demo posnetkov za založbo CBS Records. Ker stalnih članov ni bilo na obzorju, je Adamson potem povabil Parkerja za stalnega bobnarja novega tria. Osem mesecev vaj v nekem zapuščenem skladišču pohištva na Škotskem v Dunfermlineu je v začetku 1982 rezultiralo v koncertu v istem mestecu in z intervjujem na BBC-jevem škotskem radiu, kjer so zavrteli tudi CBS-ove demo posnetke. Potem je bil trio tudi predskupina Alice Cooper februarja 1982 na koncertih v Brightonu in Birminghamu. Tu sta bila potem še Tony Butler in Mark Brzezicki, ki sta delovala pod imenom Rhythm for Hire (Ritem za najem) in sta skupini priskočila na pomoč pri snemanju prvega singla Harvest Home. Prav tam se je ustvarila kemija in Butler in Brzezicki sta ostala kot polna člana Big Country.
Izstrelitev do uspeha
Prvi singel Harvest Home, posnet in izdan septembra 1982 je doživel soliden uspeh, čeprav ni prišel na angleške lestvice. Naslednji single z začetka 1983, Fields Of Fire (400 Miles) je bil čisto nekaj drugega in se je znašel med top 10, potem pa je že sledil prvi album The Crossing, izdan pri založbi Mercury. Album je bil velik hit v ZDA (prišel je med prvih 20 Billboard 200), poganjal pa ga je še en singel, In a Big Country. Slednja pesem ima močan kitarski zvok, ki spominja na škotske pipe, ki sta ga Adamson in Watson sproducirala skozi kitarske efekte. Uporabili so tudi e-lok ali elektronski lok, ki z elektromagnetnim poljem ustvarja zven strun, kot bi po njih vlekli z violinskim lokom. Album se je samo v Veliki Britaniji prodal v več kot milijon primerkih in v ZDA dosegel zlato naklado (več kot pol milijona). Big Country so nastopili na podelitvi Grammyjev in v oddaji Saturday Night Live.
Škoti v ospredju
Ko so bili na svetovni turneji, so 1984 izdali še singel Wonderland, pesem velja za eno najboljših in je na angleških lestvicah zlezla do osmega mesta, v ZDA pa so jo na veliko žalost prezrli. Oktobra 1984 je napočil čas za drugi album, Steeltown, posnet od marca do julija tega leta. Zdaj že zelo znana skupina je z njim zasedla kar prvo mesto domače lestvice albumov, na njem so trije hiti, ki so prišli med prvih 30 domače lestvice. Čeprav so kritiki album pohvalili, pa je bil v ZDA komercialna žalost, dosegel je le 70. mesto. Ko sta za božič 1984 Midge Ure in Bob Geldof zbrala otoško glasbeno smetano za legendarno pesem Do They Know It's Christmas?, so bili tam tudi vsi štirje člani Big Country. Leti 1984 in 1985 sta minili v znamenju evropske turneje z občasnimi izleti v ZDA kot predskupina Queen in Rogerja Daltreya. Prispevali so glasbo za škotski film Neutrudna domačina (1985). 1985 so pomagali tudi pri snemanju prvega solo albuma pevca the Who, Rogerja Daltreya, Under the Raging Moon. Butler in Brzezicki sta 1985 gostovala tudi na prvem albumu kitarista the Who, Petea Townshenda., medtem ko je Brzezicki bobnal tudi za skupino The Cult in njihov album Love, pojavi pa se tudi v videu She Sells Sanctuary.
Škoti na poti v ozadje
Prišlo je leto 1986 in tretji album The Seer (junij 1986) je bil skoraj enako uspešen kot drugi, zasedel je drugo mesto domačih lestvic, najbolj znan od treh hitov pa je Look Away. Pesem, ki je bila s sedmim mestom njihov največji hit v Angliji, je na Irskem zasedla celo prvo mesto. Za naslovno pesem The Seer je vokale prispevala Kate Bush. Še vedno pa Amerika ni pretirano trzala na Škote, čeprav je bil album z 58. mesto malce boljši od predhodnika. Obsedeni z idejo, da bi jih vzljubili tudi Američani, so za naslednji album izbrali producenta Petra Wolfa. Album Peace on Our Time je bil posnet v Los Angelesu in je izšel septembra 1988. Čeprav je v Angliji prišel na solidno deveto mesto, v Ameriki spet ni šel v prodajo. Dogodek ob izdaji albuma so izvedli kar v Moskvi in potem odigrali še rusko turnejo, čeprav so mnogi menili, da njihov politični stav ni bil pristen ampak zgolj komercialne narave.
V devetdesetih so devetdeseta
Začelo se je novo desetletje in Big Country, ki ni bil eden od pop bandov, prežetih s synti, ki so zaznamovali osemdeseta in potem izginili, je s svojim kitarskim rock zvokom in škotskim melosom prestopil v R&B žanr s petim albumom No Place Like Home. Ta je izšel septembra 1991, a ker nobena radikalna sprememba v glasbi ni dobra, ta poteza ni prinesla nič dobrega. Album je bil popolna polomija, ki je skoraj privedel do razpada skupine. Z No Place Like Home so hoteli Big Country ponovno najti sebe in se odmakniti od imidža, ki so ga imeli v osemdesetih. Neuspešno. V Ameriki albuma sploh niso izdali. Takoj zatem sta Mercury in distributer Phonogram, ki sta bila z njimi vse od 1983, prekinila pogodbo in to je bil praktično tudi njihov konec. Od takrat naprej Big Country niso več igrali vidnejše vloge, vsi naslednji albumi so se pojavljali zelo nizko na lestvicah, če sploh. Le The Buffalo Skinners, ki ga je izdal Chrysalis Records jeseni 1993, je še skočil med prvih 25 med albumi, singla Alone in Ships pa sta prišla med prvih 30.
Junija 1995 izdani sedmi studijski album Why the Long Faces, ni bil dobro sprejet pri kritikih, čepravso tu in tam znali tudi najti dobro besedo zanj. Naslednji album je prišel šele 1999 in je bil zadnji, posnet z Adamsonom in basistom Butlerjem. Z naslovom Driving to Damascus (v ZDA je imel naslov John Wayne's Dream) je imel osmi studijski album boljši sprejem kot prejšnja dva.
Zgodba o pevcu
Stuart Adamson se je sredi devetdesetih preselil v Nashville v ZDA in tam s country glasbenikom Marcusom Hummonom 2001 kot duo The Raphaels 21. maja izdal alternativni country album Supernatural. Še preden je posnel in izdal ta album, je skočil nazaj v Evropo na poslovilno turnejo Big Country, ki je kulminirala v povsem razprodanem koncertu v Glasgowu 31. maja 2000. Nevede so svoj zadnji koncert v originalni zasedbi odigrali oktobra 2000 v Kuala Lumpurju v Maleziji.
Stuart Adamson je imel svoje »epizode« popivanja in je znal kar tako brez napovedi izginiti za nekaj tednov, kar je povzročalo preglavice z odpovedmi koncertov, prvič 1999. Novembra 2001 je spet izginil, čeprav so ga preko spletne strani skupine pozivali, da naj pokliče domov ali kogarkoli iz skupine, pa tudi svojo bivšo ženo, ni bilo o njem ne duha ne sluha. Enako so prosili tudi fane skupine, naj se oglasijo, če bi ga kje opazili. Da so Big Country obstali skoraj dve desetletji, gre zahvala dejstvu, da se člani skupine niso vtikali drug v drugega, Butler in Brzezicki pa sta pozneje povedala, da se niso zavedali Adamsonovih težav.
Genij s čudno glavo
Stuart Adamson, rojen 1958 je svojo glasbeno pot začel v punk rock in new wave skupini Skids, ko mu je bilo 18 let. Adamson je bil poročen dvakrat. S prvo ženo Sandro je imel dva otroka, tako hčerka Kirsten kot sin Callum sta glasbenika. Po ločitvi od žene se je 1996 preselil v Nashville, kjer se je 1999 znova poročil s frizerko Melanie Shelley. Jeseni 2001 je Melanie, s katero sta se razhajala, prijavila njegovo izginotje prav na dan, ko je vložila paprije za ločitev. Pustil je sporočilo svojemu sinu »nazaj bom do nedelje opoldne«. Adamsona je pomladi 2002 čakalo sojenje zaradi vožnje pod vplivom alkohola in mu je bilo odrejeno udeleževanje terapij. Adamson je bil do takrat trezen več kot celo desetletje.
Novembra je policija dobila obvestilo, da je bil opažen na nogometni tekmi med Irsko in Iranom v Atlanti. Pozneje so odkrili, da se je Stuart Adamson 4. decembra 2001 prijavil v hotel v Honoluluju na Havajih, kjer so ga 12 dni pozneje našli mrtvega v hotelski sobi. Lokalna policija je zapisala, da se je obesil z električnim kablom na drog v garderobni omari. Obdukcija je pokazala, da je bil v času smrti zelo močno pijan. Po njegovi smrti sta se obe ženi sporekli še za premoženje. Pokopali so ga 21. decembra 2021 v rodnem Dunfermlineu.
Trio ni kvartet, a nekaj je
Leta 2007 ob 25-letnici Big Country so se preostali trije člani, Bruce Watson, Tony Butler (ki je prevzel glavni vokal) in Mark Brzezicki ponovno združili na turneji po Angliji in Škotski, en koncert pa so odigrali tudi v Kolnu v Nemčiji. Ob tej priložnosti so izdali tudi novi live album, Twenty Five Live. Po koncu turneje so se vsi trije vrnili v zimsko spanje, dokler niso decembra 2010 in januarja 2011 spet odšli na turnejo z dvema novima članoma. Mike Peters je prevzel glavni vokal, Jamie Watson, sin Brucea Watsona, pa je pomagal s kitaro. Ker se je med njimi nekako vzpostavila solidna kemija, so začeli pisati tudi novi material, Another Country pa je bil prvi singel, ki je izšel po 11 letih.
Menjave in menjave
Po koncu turneje septembra 2012 se je polovil Tony Butler, zamenjal ga je basist Simple Minds, Derek Forbes, ki ga je Adamson želel že na prvih posnetkih, a je bil menda preplah, da bi ga sploh vprašal. 2013 je izšel prvi studijski album po 1999, The Journey. Večino glasbe je že pred odhodom spisal Butler, besedila pa je prispeval Peters. Žal se je tudi Peters poslovil novembra 2013, ker ni zmogel kombiniranja Big Country, svojega The Alarm in še solo projektov. A že mesec zatem so se Big Country vrnili z novim pevcem Simonom Houghom, je pa potem julija 2015 odšel basist Dereck Forbes, novembra 2021 pa tudi njegova zamenjava Scott Whitley. Tudi naslednji basist, Gil Allan, je zaključil oktobra lani. Že maja lani je odšel pevec Simon Hough, ki ga je zamenjal Tommie Paxton, ki je – kitarist in pevec njihove tribute skupine Restless Natives. V sklopu menjav se je 9. oktobra lani poslovil še Mark Brzezicki, ki ni bil zadovoljen nad tem, v katero smer gre Big Country. »Nisem vesel, preveč je menjav in preveč notranjih razdorov,« je dejal. Čez nekaj dni ga je zamenjal Reesse Dobbin, namesto Allana pa je bas prevzel Chris Stones. Tako je edini preostali originalni član kitarist Bruce Watson, za pomlad pa je že napovedana manjša angleška turneja, trenutna zasedba pa snema tudi novi album.
