Prvega oktobra je minilo pet let, odkar se je poslovil Karel Gott, največji češkoslovaški in potem češki pevec (in tudi igralec in slikar), ki po rodu sploh ni bil Čeh, ampak sudetski Nemec. Dobil je neverjetnih 42 zlatih slavčkov (najvišje češke glasbene nagrade) za najboljšega pevca, velike uspehe je dosegel tudi v nemško govorečih državah, kjer je bil poznan kot Zlati glas iz Prage ali Vzhodni Sinatra. V svoji dolgi in bogati karieri je izdal več kot 100 albumov in več kot 100 kompilacij, po svetu pa je po grobi oceni prodal med 80 in 100 milijoni plošč, 23 milijonov v nemško govorečih državah in 15 samo na češkem in slovaškem (vključno s skupno državo).
Nemške korenine
Njegov oče, Karel Gott starejši, je bil sudetski Nemec, ki se je poročil s češko materjo in preselil v Plzen (takrat Pilsen). Rojen 14. julija 1939 je že spadal pod protektorat Češke in Moravske, ki jo je zasedla Hitlerjeva Nemčija ob razkosanju Češkoslovaške. Družina se je po vojni preselila v Prago, kjer se je mladi Gott po osnovni šoli izučil za mehanika, želel je študirati slikarstvo na Umetnostni akademiji v Pragi, a ni opravil sprejemnih izpitov, zato je doštudiral pri ČKD, Češkomoravski Kolben-Danek, enem največjih strojnih in energetskih konglomeratov na področju elektrike in postal visokonapetostni električar. Začela ga je zanimati tudi praška glasbena scena, še posebej jazz. Naučil se je igrati kitaro in bas, a se je potem preusmeril izključno v petje in konec petdesetih in šestdesetih nastopal kot amaterski pevec v različnih barih in klubih.
Neuspešni uspehi
Za začetek kariere se šteje njegov neuspešni nastop na glasbenem amaterskem tekmovanju, kjer so iskali nove talente. V primerjavi z ostalimi glasovi je skoraj operetni tenorist pogrnil na celi fronti pri žiriji, je pa zato vzbudil pozornost publike. Po protestih publike je žirija sklenila in Gottu omogočila nastop v praški kavarni Vltava, kjer je solidno zaslužil, zato se je 1960 odločil, da bo postal profesionalni pevec. Na praškem konservatoriju je pri Konstantinu Kareninu študiral operno petje. Njegov profesor je hitro spoznal potencial in mu je ob klasičnih pesmih omogočil tudi pesmi aktualnih glasbenih trendov. Karel Gott si je tako začel ustvarjati ime in ob rednih nastopih doma z jazz orkestrom praškega radia tudi prvič odšel na gostovanje v tujino na Poljsko. Po nastopih je prišel čas tudi za prvo malo ploščo, ki jo je 1962 izdal pri Supraphonu. Bil je to duet z jazzistko Vlsato Pruchovo in pesmijo Až nam bude dvakrat tolik (Ko bova dvakrat starejša).
Istega leta je bil prvič uvrščen v nacionalni izbor za Zlatega slavčka. Pristal je na 49. mestu s tremi glasovi. Naslednje leto je potem zapustil konservatorij in nadaljeval z zasebnimi lekcijami vse do 1966. Takrat so mu ponudili tudi mesto v gledališču Semafor (ime je bila kratica sedmih umetniških form), kjer so se valili številni veliki češki pevci. V tem gledališču je Gott prvič izkusil redne nastope pred številnim občinstvom, posnel pa je tudi prvo solo ploščo, priredbo Moon River Henrija Mancinija. Zatem je 1964 objavil svojo lastno pesem, Oči snehem zavate (Oči, zastrte s snegom), ki je presenetljivo postala najbolj prodajana plošča tega leta, ki mu je prinesla prvega od 42 Zlatih slavčkov, dobil ga je za najbolj popularnega glasbenika leta.
Izstrelitev do slave
S še dvema prijateljema iz Semaforja, Jirijem in Ladislavom Štaidlom je ustanovil svoje gledališče Apollo, nastopil pa je tudi v več radijskih in televizijskih oddajah, ves čas pa je gradil repertoar s svojim lastnim orkestrom in se tudi posvečal pisanju lastnih pesmi. Z Apollom je prekrižaril Češkoslovaško in tudi tujino, izdal pa je tudi svoj prvi album Karel Gott poje in ga prepesnil tudi v Angleščino kot Zlati glas Prage. Postal je velik izvozni glasbeni artikel svoje socialistične domovine in partijski veljaki so mu kot ambasadorju glasbe in države potem še velikokrat pogledali skozi prste. 1967 je nastopil na Midemu, glasbenem sejmu v francoskem Cannesu, kjer so po vsakem koncertu merili aplavz. Gottov nastop je presenetil vse, njegova izmerjena vrednost je bila 54 (v primerjavi z 58 Toma Jonesa). Da je nekaj posebnega, je hitro spoznal tudi zahod in takoj po sejmu je Gott podpisal pogodbo z nemško založbo Polydor in jo podaljševal vsakih nekaj let, dokler 1997 ni podpisal doživljenjskega dogovora. Med 1967 in 2000 je Polydor izdal več kot 125 albumov in 72 singlov za Gotta v nemško govorečih deželah. Gott ni bil več samo Čeh, za Avstrijo je s pesmijo Tausend Fenster (Tisoč oken) nastopil na Evroviziji 1968 in končal na predzadnjem 13. mestu. Njegova nemščina je bila ves čas zelo specifična in prepoznavna, kljub prednikom se ni niti trudil s popolno izgovorjavo in ni skrival slovanskega »L«. Sledil je sedemmesečni angažma v Las Vegasu v hotelu New Frontier in spoznal vse glasbene velikane tistega časa, Franka Sinatro, Cher, Diano Ross in druge. Po vrnitvi v domovino je izdal album Zlata Praga, ki ga je kupilo pol milijona ljudi in je bil njegov najbolj uspešen izdelek šestdesetih.
Z žepi, polnimi denarja
Na začetku novega desetletja je po samo nekaj letih Gott postal številka 1 in se je redno pojavljal tudi na televiziji, kjer je posnel tudi igrano pevsko serijo Karel Gott v Slanih. Nemški trg, eden njegovih najbolj uspešnih, si je pokoril 1970 s pesmijo Einmal um die ganze Welt (Enkrat okoli sveta), ki je psotala hit tako v zahodni kot vzhodni Nemčiji, redno pa je gostoval tudi v zahodnonemških oddajah kot na primer v ZDF-ovi Hitparade. Posnel je tudi uvodno pesem za animirano serijo o Čebelici Maji (v nemščini, češčini in slovaščini), ki jo je pri nas odpel Janko Ropret in jo starejše generacije še vedno znamo na pamet.
Samo, da mu dajo mir
Leta 1977 se je pojavil dokument Karta 77, ki ga je podpisala neformalna civilna iniciativa, zbrana okoli desidentov Vaclava Havla, Petra Uhla in Pavla Kohouta, v katerem so se bodoča vidna imena postsocialističnega obdobja zavzemala za odpravo režima in spoštovanje človekovih pravic. Širjenje tega besedila je postalo kaznivo dejanje, na drugi strani pa je češkoslovaška partija organizirala kampanjo, v kateri so številni umetniki podprli komunistični režim, znano tudi kot Antikarta. V njej podpisani so izrazili lojalnost režimu, med 7000 podpisanimi pa je bil seveda tudi Gott. Ne zato, ker bi bil hud privrženec oblasti, ampak ker so mu te redno spregledale njegove prihodke, po katerih je kmalu postal eden najbogatejših državljanov. Pozneje po Praški pomladi 1989 so ga novinarji večkrat spraševali, zakaj je to storil, Gott pa se je izgovoril, da preprosto ni vedel, kaj podpisuje. V njegovi avtobiografiji sicer piše, da je Gott obžaloval podpis in manipulacijo z glasbeniki in da mu je bilo celo življenje žal, da se je pustil preslepiti.
Skozi sedemdeseta
Gott je bil na vrhu, na pragu štiridesetih je bil največje glasbeno ime v domovini, eno največjih v nemških deželah, poznal ga je cel svet. 1977 je izdal prvi album tudi za sovjetsko tržišče, ki se je prodal v kar 4,5 milijona primerkih. Gott je bil eden najbolj oboževanih ljudi tudi v domovini komunizma, bolj kot večina drugih imen in politikov. Da ni bil del sistema, je pokazal tudi 1977, ko je posnel priredbo All by Myself Erica Carmena z naslovom Kam tenkrat šel muj bratr Jan (Kam je potem še moj brat Jan?). Pesem je posvečena Janu Palachu, študentu, ki se je 1969 zažgal vprotest proti sovjetski okupaciji Češke januarja 1969 in posneta v času, ko je bila sovjetska vojska še vedno močno prisotna v državi. Konec sedemdesetih je Gott začel eksperimentirati tudi z drugimi glasbenimi zvrstmi, predvsem s countryjem in je petkrat nastopil tudi na letnem festivalu country glasbe v ameriškem Nashvilleu.
Osemdeseta in slovo
Skozi osemdeseta je bil Karel Gott eden največjih pevcev na svetu, posnel je ogromno filmov in serij, napisal veliko filmske glasbe, prejel neštete nagrade, vključno s posebnim nemškim priznanjem Hermanna Lonsa za doprinos pri razvoju nemške tradicionalne glasbe leta 1983, dve leti pozneje pa je dobil najvišje češko državno odlikovanje za umetniški doprinos. Leta 1986 ob 20-letnici njegovega sodelovanja s Polydorjem je kot tretji v zgodovini založbe prejel nagrado Zlata gramofonska igla, ki sta jo pred njim prejela le dirigenta Leonard Bernstein in Herbert von Karajan. Bil je prvi češki glasbenik, ki je dobil mesto v nacionalni Dvorani slavnih akademije za popularno glasbo in ko se je samo za trenutek zdelo, da je dosegel vse in da lahko seže še višje, je 1990 presenetljivo obelodanil konec svoje kariere in jo pospremil s poslovilno turnejo. Ta je bila tako uspešna, da si je po nekaj mesecih seveda premislil. Leta 1993 je potem s Františkom Janečkom ustanovil še svojo lastno agencijo GOJA, ki je skrbela za produkcijo in njegovo umetniško delovanje.
Večni zlati slavček
Čeprav so se zamenjale številne generacije, je Gott ostal večen. 1996 je njegova kariera znova prišla do vrhunca in istega leta je spet osvojil Zlatega slavčka (od tega leta se je nagrada sicer imenovala Češki slavček) za najboljšega pevca in ga dobil vsako leto zapored do 2017 z izjemo 1998 in 2012. 1999 je imel koncert v pekinškem Prepovedanem mestu, koncert pa so prenašali po celem svetu in ga je gledalo več kot 600 milijonov ljudi. Karel Gott je zapisan tudi v Guinessovi knjigi rekordov s številnimi rekordi, na primer kot pevec z največjim repertoarjem. Njegov album Božič v zlati Pragi iz 1969 se je na primer prodal v kar 13 milijonih primerkov.
Še vedno je snemal, sodeloval je z glasbeniki različnih žanrov, pisal svoje in pel tuje priredbe. Ena od zanimivih je priredba Forever Young nemškega tria Alphaville, ki jo je odpel v nemščini tudi z reperjem Bushidom – Fur immer jung. 2014 je izšla njegova avtobiografija Med dvema svetovoma. Samo nekaj mesecev pred svojo smrtjo maja 2019 je izdal duet (in video) s svojo hčerko Charlotte Ello, Srdece nehasnou (Srca ne ugasnejo). Njegova huda bolezen javnosti takrat še ni bila znana, po njegovi smrti pa je avtor pesmi, Rihard Krajčo, povedal, da ga je Gott prosil, če lahko v čim krajšem času napiše pesem. V svoji karieri je Karel Gott posnel več kot 2600 pesmi, od tega 300 duetov, večino z rojakinjama Heleno Vondračkovo in Lucio Bilo.
Pozen oče
Gott je bil poročen le enkrat, ima pa iz dveh prejšnjih zvez dve hčerki, Dominiko in Lucie, z zadnjo ženo Ivano Machačkovo, se je poročil januarja 2008 v Las Vegasu in ima z njo hčerki Charlotte Ello (2006) in Nelly (2008). V devetdesetih se je Gott posvetil tudi slikanju in prvič razstavljal svoja dela 1992 v Pragi, razstave pa so bile prirejene tudi po celem svetu. Malo pred svojo smrtjo se je umaknil iz vile v praški četrti Šmihov na svojo posest v Bertramki in zadnje mesece in dneve preživel pred slikarskim platnom.
Oktobra 2015 so po mesecih slabega počutja Karlu Gottu odkrili raka na bezgavkah. Po pol leta so javnosti sporočili, da je Gott premagal bolezen, ki pa se je čez nekaj let vrnila in septembra 2019 je Gott, star 80 let, zbolel za akutno leukemijo. Umrl je ob malo pred polnočjo 1. oktobra 2019 z družino ob sebi, svet pa je za njegovo slovo izvedel naslednje jutro. Vse televizijske in radijske postaje na Češkem so prekinile redni program in ga priredile spominu na velikega pevca. Češka vlada je naslednji dan odobrila državniški pogreb in razglasila dan pogreba za dan žalovanja. Dan pozneje je češki premier Babiš sicer umaknil pogreb najvišjega ranga in ga spremenil v pokop z državniškimi častmi. Na predsedniški palači v Lanyju so bile zastave kljub drugačnemu zakonu tega dne spuščene na pol droga.
Na predvečer, 11. oktobra 2019, se je od Gotta v palači Žofin poslovila nepregledna množica ljudi iz Češke in Nemčije, ki so več ur čakali v petkilometrski vrsti. Vsega skupaj, ocenjujejo, da mu je zadnjo čast izkazalo kar 50 tisoč ljudi, pogreb, ki so se ga udeležili številni znani ljudje in politični vrh Češke republike, pa je bil v nedeljo, 12. oktobra. V času, ko je že vedel, da umira, je s televizijsko ekipo posnel odličen dokumentarec, ki je izšel 2021 pod naslovom Karel.
