Umberto Tozzi se je rodil 4. marca 1952 v Torinu kot najmlajši sin Nicole Tozzija, policista in Immacolate, gospodinje. Oba starša sta 1945 prišla v padsko nižino z revnega juga s trebuhom za kruhom. Imel je še starejšega brata Franca Tozzija, ki se je rodil 1944 še na jugu in je bil v šestdesetih letih prav tako glasbenik, umrl je letos januarja. Umberto je pri 13 letih prijel za kitaro, potem ko se je z njo srečal v lokalni cerkvi, zares pa je začel igrati 1967 pri 15 letih kot kitarist v skupini svojega brata.
Leta 1968 se je pridružil rock skupini iz Torina, Off Sound in dve leti postal tudi glavni vokalist. Skupaj z bratom sta prekrižarila studie in klube v Torinu in Milanu, kjer sta spoznala številne druge italijanske glasbenike poznih šestdesetih. Umberto je snemal pretežno za druge glasbenike. V sedemdesetih letih je zamenjal kar nekaj skupin, 1975 je skupaj z bobnarjem I Ragazzi del Sole, Valeriom Libonijem, pristal v skupini La Strana Societa. V tem obdobju je že pisal tudi svoje pesmi, skupaj z Danimanom Dattolijem je tako ustvaril Un corpo e un'anima, s katero sta Wess in Dori Ghezzi zmagala na festivalu Canzonissima. Potem je z Datolijem in Massimom Luco ustanovil trio Data in za založbo Numero Uno posnel album Strada Bianca, izdan v le nekaj 100 kosih in silno redek. Še naprej je tudi delal kot studijski glasbenik pri Numero Unu in pisal glasbo.
Prvi večji uspeh
Leta 1975 je spoznal glasbenika, tekstopisca in producenta Giancarla Bigazzija, s katerim je ostal dolga leta in je najbolj zaslužen za njegove uspehe. Naslednje leto, 27. maja 1976, je Umberto Tozzi izdal svoj solo prvenec – Donna amante mia. Na albumu je devet pesmi, med njimi tudi Lo camminero, ki jo je sprva napisal za Fausta Lealija, istega leta pa je pesem priredila tudi Mina. Kar nekaj pesmi s tega albuma je bilo izdanih na singl plošči, prav tako so jih priredili drugi glasbeniki. Kljub temu je bil njegov originalni album slab – prodal se je le v 6000 primerkih, naslovni singl pa je novembra tega leta na italijanskih lestvicah prišel do 26. mesta.
A preboj, na katerega je čakal, se je zgodil 1977, ko je posnel pesem Ti amo, s katero je zmagal na Festivalbaru, singl pa je bil na vrhu po prodaji od srede julija do srede oktobra (v Franciji so prodali 1,15 milijona plošč, po vsem svetu pa kar osem milijonov). Ti amo je je tudi glavna pesem na albumu E nell'aria…ti amo iz 1977 in tudi album je šel v lepe številke. Mnogi glasbeni kritiki so bili prepričani, da sta Tozzi in njegova Ti amo muha enodnevnica, pa jih je utišal že naslednje leto z novim albumom Tu, istoimenski singl pa je spet kraljeval po lestvicah, skupaj s pesmima Perdendo Anna in Zingaro.
Srečanje z Glorio
Rdečelasi Italijan pa je šele začenjal svoj veliki pohod – 1979 je prišla Gloria, pesem se je v letih od 1979 do 1984 po svetu prodala v 29 milijonih primerkov in v štartu skočila na vrhe vseh evropskih lestvic. Signl je bil izdan mesec po istoimenskem albumu, na katerem so še uspešnice Qualcosa Qualcuno in Alleluia se. Pri albumu je sodeloval novi aranžer Greg Mathieson. Ti amo, Tu in Gloria so ponesli Tozzija po celem svetu, Ti amo in Glorio pa je pela tudi Laura Branigan. Njena angleška verzija Glorie je prav tako zavzela vrh ameriških lestvic. V Franciji in Nemčiji sta priredbo odpela Dalida in Howard Carpendale. Zdaj na vrhu se je Tozzi 1979 preselil iz Torina v Rim s svojo partnerko, Serafino Scialo, s katero sta 1983 dobila sina Nicolo.
Slava osemdesetih
Za Tozzija so se osemdeseta začela prav tako uspešno – poletna pesmica Stella stai je bila tako uspešna, da je bil tudi del naslednjega albuma z naslovom Tozzi in še eno uspešnico Dimmi di no. Tozzi je potem odšel na daljšo turnejo in tam z orkestrom posnel tudi svoj prvi živi album In Concerto. Tozzi je 1981 predstavil rahlo eksperimentalni album Notte rosa z romantično glasbo, ob naslovni pesmi so tu še Roma nord in Per Angela. Kljub prijetni glasbi album ni nasledil predhodnikov. Naslednje leto je na album Eva postavil inovativne aranžmaje, ki so bili še slabše sprejeti. Glavni singl je bil Eva, drugi pa Mama in tudi to pesem je priredila Braniganova. Tozzi je tradicionalno vrsto let izdal novi album prav na začetku poletja, tradicijo pa je prekinil 1983, ko je namesto tega izdal malo ploščo Nell'aria c'e, spet s tipično poletno vižo.
Tudi slabi dnevi (in leta)
Leto 1984 za Tozzija ni bilo uspešno. Album Hurrah ni dosegel pričakovanj, čeprav je vključeval hit Nell'aria c'e, ki ga je Tozzi predelal sam. Slabo leto se je nadaljevalo tudi z ločitvijo od žene Serafino, s katero sta 1983 dobila sina Nicolo Amanda. Po letih visokega letenja je Tozzi začutil, da se mora umakniti in tako je praktični izginil vse do konca 1986. V teh dveh letih se je lotil novega dela, skupaj z Bigazzijem in Rafom. S pesmijo Si puo dare di piu je nastopil na Sanremu 1987 v triu z Giannijem Morandijem in Enricom Ruggerijem. Z osvojenim prvim mestom se je Tozzi zmagoslavno vrnil na TV, radio in na lestvice. Pesem je potem postala himna italijanske pevske nogometne reprezentance, vključena pa je bila tudi na naslednji album Minuti di un'eternita. Ko so se singli s Sanrema prodajali v 10 do 15 tisoč kopijah, je Si puo dare di piu dosegla četrt milijona po celem svetu, založba CGD, pri kateri je bil Tozzi od 1976 pa do 2005, pa je namesto pogodbenih delavcev morala odpreti kar dve izmeni, da je zadostila povpraševanju. 1987 je Tozzi nastopil tudi na Evroviziji skupaj z Rafom in dva velikana sta zasedla tretje mesto z legendarno Gente di mare. Pri albumu Invisibile mu je pomagal tudi Raf in govori o socialnih temah in odnosih med partnerji. Z njega so uspešni singli Al sud, Io no (ki govori o odvisnosti od drog), Se non abbia te in Immensamente. 1988 je izšel še drugi live album, posnet v londonskem Royal Albert Hallu na začetku tega leta. V tem obdobju se je našel z novo partnerko manekenko Monico Michielotto, ki je že imela sina od prej, Gianluco pa je Tozzi vedno imel kot za svojega.
Devetdeseta so dolga doba
Leta 1989 se jima je rodila hčerka Natasha, poročila sta se 1995. Leta 1991 se je Tozzi iz Italije preselil v Monte Carlo, istega leta pa je spet nastopil v Sanremu z Gli altri siamo noi, ki je dala tudi ime naslednjemu albumu. Tozzi je želel nastopiti s pesmijo Un adagio per dirti addio, a je Bigazzi odločil drugače in melodijo uporabil za pesem Perche lo fai, ki jo je zapel Marco Masini. Zaradi tega je med dolgoletnima sodelavcema in prijateljema počilo in nista sodelovala vrsto let. Na lestvice se je Tozzi vrnil z zmago na Festivalbaru s pesmijo Io muoio di te iz novega albuma Equivocando (1994). Besedila za pesmi in glasbo je napisal Tozzi sam in tako končno postal tudi kantavtor v vseh pogledih. To je tudi prvi album, ki ima bolj rockovsko noto. 1996 je sledil še en malo trši album Il gridol, 1997 pa album Aria & cielo, za katerega je besedila napisal Mogol, eden največjih italijanskih piscev in producentov. Desetletje je Tozzi zaključil z albumom z največjimi uspešnicami, odigranimi na novo v preobleki z električno kitaro in bobni, skupaj še z dvema pesmima Conchiglia di diamanti in Mai piu cosi, ki govorita o ločenosti od žene Monice.
Večni velikan
Novo tisočletje je Tozzi začel v Sanremu s pesmijo Un'altra vita in potem še z istoimenskim albumom. 2002 je izšel dvojni CD z uspešnicami The Bes tof in novim singlom E non volo, 2005 pa je zadnjič nastopil v Sanremu s pesmijo Le parole. 2006 je Tozzi praznoval 30 let solo kariere s tremi pomembnimi dogodki; februarja je razprodal koncert v Olympii v Parizu, izdal je novi album Heterogene s precej drugačnim zvokom in bolj ambientalno glasbo in po 30 letih je zapustil založbo CGD (Warner) in podpisal za MBO, maja pa je prišel še dvojni CD s 34 največjimi uspešnicami, dve od teh sta bili odpeti v francoščini s pevkama Leno Ka in Cereno. V naslednjih letih se je posvetil predvsem dobrodelnim kampanjam in koncertom, izdal še nekaj albumov, marca 2009 pa je izdal tudi svojo biografijo Non solo io, la mia storia, ki jo je jeseni pospremil še z enim studijskim albumom, Superstar.
Desetletje žlahtnega staranja
Kot italijanski državljan, živeč v Monte Carlu, je 2. julija 2011 igral tudi na poroki princa Alberta II in Charlene, naslednje leto pa je izdal novi dvojni CD Yesterday, today, na enem z novimi skladbami in na drugem s predelanimi največjimi uspehi. Njegov veliki hit Gloria je 2013 uporabil režiser Martin Scorsese v svojem filmu Volk z Wall Streeta z Leonardom DiCapriom. Tozzi je na odrih manjkal kar pet let vse do februarja 2014, ko se je podal na odre največjih italijanskih mest in odpel tudi tri še neizdane nove pesmi, med njimi Sei tu l'immenso amore mio, ki je napovedala novi album Ma che spettacolo, izdan oktobra 2015. Leta 2017 ob 40-letnici Ti amo se je Tozzi podal na svetovno turnejo, pesem pa je na novo posnel v duetu z Anastacio.
Še en velik dosežek je treba omeniti – 1. decembra 2017 je izšel trojni album Qurant'anni che ti amo in Arena z dvema CD-jema in in DVD-jem koncerta ob 40-letnici Ti amo v veronski Areni 14. oktobra tega leta. Koncert bi sicer moral biti že septembra, pa je Tozzi zbolel. Posnetek so predvajali dan pred silvestrovim na Canale 5 in si ga je ogledalo 2,7 milijona gledalcev. 2018 in 2019 je spet prekrižaril Italijo, drugič skupaj z Rafom, njune največje uspešnice pa sta pela skupaj kot duet, ki je gostoval tudi tretji večer Sanrema 2019. Singl Stela stai pa je bil istega leta vključen v glasbo filma Spiderman: daleč od doma. Potem ko je dve leti diktiral kovid, se je Umberto Tozzi kot poseben gost vrnil v Sanremo tudi 2021.
Pravne težave
Kot vsi veliki poslovneži, ki so od svojega talenta naenkrat preobremenili bančne račune, se je Tozzi kot rečeno umaknil v Monte Carlo. A to italijanskim dacarjem ni bilo všeč in so ga junija 2012 obsodili na leto dni zapora zaradi davčne utaje. Po pritožbi je bila aprila 2014 njegova kazen zmanjšana na 8 mesecev pogojno zaradi utaje 800 tisoč evrov med 2002 in 2005. Ob Monte Carlu je Tozzi v začetku devetdesetih živel tudi v Luksemburgu. Sodniki v Rimu so pred desetletjem odločili, da je kljub temu, da seje preselil v tujino, obdržal ekonomski interes v Italiji in bi zato moral plačati tudi davke. A Tozzi se ni dal in je s svojimi odvetniki gnal zadevo do konca – oktobra 2017 ga je vrhovno italijansko sodišče oprostilo.
Nekaj malega je treba reči tudi o njegovem zasebnem življenju – s prvo partnerko, Serafino Scialo je bil skupaj od 1979 do 1984. Serafina ga je čez noč zapustila s še ne eno leto starim sinom, ob tem pa mu je tudi ukradla 450 milijonov lir. Tozzi je povedal, da ni ukrepal samo zato, ker je bila mama njegovega otroka. Ta je potem v naslednjih letih sinu Nicoli povsem sprala možgane in z očetom nimata stikov. Scialovo so naši mrtvo 19, januarja 2020 na njenem domu v Vidmu (Udine), stara je bila 63 let. Tozzi zanika, da sta bila kdaj poročena. Kmalu po njenem odhodu je Tozzi dosegel vrhunec svoje slave in konec osemdesetih je v Sanremu spoznal poznejšo ženo Monico Michielotto, s katero je poročen od 1995.
Tu za vogalom
In kaj počne te dni 72-letni velikan italijanske glasbe? Nastopa na svoji poslovilni turneji L'ultima notte rosa, ki se bo zaključila prihodnjo jesen v Avstraliji. Ampak če bi radi še zadnjič slišali Tu in Glorio v živo, vam ne bo treba tja, zadnji dan avgusta bo Tozzi nastopil v Vrsarju, 1. septembra pa v Opatiji.
