Čeprav Ramonesi nikoli niso dosegli kakega večjega komercialnega uspeha, pa veljajo za ene ključnih, če ne kar ključne glasbenike, ki so ustvarili punk kulturo. Zanje velja še ena posebnost – vsi člani skupine so igrali pod psevdonimi in istim priimkom – Ramone, čeprav niso bili niti približno v sorodstvu. Inspiracijo za ta štos so dobili pri Pauli McCartneyu, ki se je pogosto prijavil v hotel kot Paul Ramon. V 22 letih neprekinjenega igranja so odigrali 2263 koncertov in po poslovilni turneji zadnjič zaigrali v Los Angelesu 1996.
Do leta 2014 so umrli vsi štirje ustanovni člani – glavni pevec Joey Ramone (1951 – 2001), basist Dee Dee Ramone (1951 – 2002), kitarist Johnny Ramone (1948 – 2004) in bobnar Tommy Ramone (1949 – 2014). Preostali štirje člani, ki so vskočili namesto teh, C. J. , Marky, Richie in Elvis, pa so glasbeno aktivni še danes.
G od glasbe
Originalni štirje člani so se srečevali v soseski srednjega sloja Forest Hills v Queensu. John Cummings (Johnny) in Thomas Erdelyji (Tommy) sta oba igrala v srednješolskem garažnem bendu med 1965 in 1967, imenovanem Tangerine Puppets. Spoprijateljila sta se z Douglasom Colvinom (Dee Dee), ki se je v sosesko preselil iz Nemčije in Jeffom Hymanom (Johnny), ki je bil pevec v glam rock skupini Sniper, nastali 1972.
Prvi obrisi so se začeli kazati zgodaj 1974, ko sta Cummings in Colvin povabila Hymana, da se jima prodruži. Colvin je prav tako želel igrati kitaro in Hyman je začel na bobnih. Prvo zasedbo je dopolnil njihov prijatelj Richie Stern na basu, a po nekaj vajah je postalo jasno, da ta fant sploh ne zna igrati, zato so ga odslovili in postali trio, Colvin je prevzel bas in vokal, Cummings pa je postal edini kitarist. V tem času je Colvin začel sam sebe imenovati Dee Dee Ramone in z idejo prepričal tudi preostala člana in tako so nastali The Ramones – Hyman in Cummings sta postala Joey in Johnny Ramone. Njihov skupni prijatelj Monte Melnick, ki je pozneje postal vodja turnej, jim je omogočil vaje v Performance Studios na Manhattnu, kjer je delal. Johnnyjev nekdanji so-glasbenik Erdely pa je postal menedžer. Kmalu po začetku resnega dela je Dee Dee ugotovil, da ne more hkrati peti in igrati basa in tako je na predlog Erdelyja Joey postal novi pevec. Tudi Joey je kmalu ugotovil, da petje in bobni težko gredo skupaj in ko so iskali novega bobnarja, je Erdely sam večkrat udaril po njih kmalu je postalo jasno, da to zna početi bolje kot vsi, ki so prišli na avdicijo. In tako je Madžar postal Tommy Ramone.
1-2-3-4!!!!
V času, ko so začeli preigravati material, je Dee Dee vedno z napovedjo »one, two, three, four!« določil tempo igranja in to je postal njihov zaščitni znak. Pozneje tudi Joeyevo redno padanje z odra med izvajanjem karafek z mikrofonom – »Ej, Johnny, Joey je spet padel z odra,« je znal reči Dee Dee in Johnnyjev odgovor »prekleto!«, pospremljen s puljenjem kabla iz kitare in odhodom z odra.
Prvič so igrali pred poslušalci 30. marca 1974 v Performance Studios. Pesmi, ki so jih igrali, so bile zelo hitre in predvsem kratke, večinoma pod dvema minutama. V tem času je v New Yorku začela nastajati nova scena in predvsem dva kluba, Max's Kansas City in slavi CBGB sta bila idealni mesti za premiere novih glasbenikov. The Ramones so prvič nastopili v CBGB 16. avgusta 1974. Legs McNeil, soustanovitelj revije Punk, je pozneje zapisal, kakšen vtis so pustili. »Vsi so nosili črne usnjene jqakne in vsako pesem so začeli s štetjem. In potem je nastal zid hrupa. Videti so bili odločni in divji. Ti fantje niso bili hipiji, to je bilo nekaj povsem novega.«
The Ramones so kmalu postali redni nastopajoči v CBGB, do konca leta so tam igrali 74-krat. Njihov koncert je v povprečju trajal 17 minut, konec 1975 pa je Sire Records z njimi podpisal pogodbo. V kratkem obdobju so Ramones postali očetje nove scene, ki so jo vedno pogosteje imenovali punk. Njihov pevec je imel velike zasluge, da so jih opazili. Vsi frontmani so kopirali nekoga drugega, in ti drugi spet nekoga, le Joey je bil »unikaten, totalno unikaten«, je povedal Dee Dee.
Samo da »ropota«
Prvi album z naslovom Ramones so posneli februarja 1976 za borih 6500 dolarjev. Na njem je bilo 14 pesmi, najdaljša, I Don't Wanna Go Down to the Basement, pa je komajda presegla dve minuti in pol. Čeprav so podpisani vsi štirje člani, je večino dela opravil Dee Dee. Luč sveta je ugledal aprila, danes ikonska naslovnica pa je delo Roberte Bayley, fotografinje revije Punk. Punk, ki je večinoma pokrival sceno okoli CBGB, je zgodbo o Ramonesih objavil v tretji številki, aprila istega leta.
Kritiki so album sprejeli odprtih rok in ust. Robert Christgau iz Village Voicea je zapisal: »Ljubim to plošči, čeprav se fantje spogledujejo z brutalnostjo, še posebej nacizmom. Zame je boljša kot karkoli na radiu.« Pri Rolling Stones so o plošči zapisali, da je prinesla intenzivnost rocka, kot je nismo videli od prvih dni žanra: »Ramones so avtentični ameriški primitivci, katerih delo je treba slišati, da bi ga razumeli.«
Še bolj navdušen je bil Wayne Robbins iz Newsdaya: »To je najboljša mlada rock'n'roll skupina v celem vesolju.«
Denar ni vse
Čeprav je založba upala na čudež, album ni bil komercialno uspešen, prebil se je le do 111. mesta na Billboardu. Oba singla z njega, Blitzkrieg Bop in I Wanna Be Your Boyfriend pa sploh nista prišli na lestvice. Na koncertu v Youngstownu v Ohiu so se spoznali še s prav tako novinci, Dead Boys in postali prijatelji. Šele po kratki turneji v Angliji so se začeli kazati obrisi prvih uspehov. Na koncertu v Roundhouseu v Londonu 4. julija 1976 so igrali skupaj z drugimi sebi podobnimi tistega časa, The Stranglers in Flamin' Groovies. Naslednji večer so v drugem klubu spoznali Sex Pistols in The Clash in njihov koncert je močno naelektril otoško punk sceno. Skupaj z Groovies so avgusta napolnili Roxy Theatre v Los Angelesu, še posebej popularni pa so bili v Kanadi, kjer se je sprožil plaz posnemovalcev novega sloga.
Naslednja dva albuma, Leave Home in Rocket to Russia, sta izšla 1977. Oba sta producirala Tommy Ramone in Tony Bongiovi, bratranec… saj vemo koga. Prvi je bil še manj uspešen od prvenca, singl Pinhead pa je postal eden od najbolj znanih komadov skupine. Rocket to Russia je prišel na 49. mesto Billboard 200, na njem je tudi prvi singl, ki je prišel na lestvice (81. mesto), Sheena Is a Punk Rocker. Tudi naslednji, Rockaway Beach (66) pa je sploh najvišje uvrščeni singl skupine v Ameriki. Za silvestrovo 1977 so Ramones posneli It's Alive, dvojni koncertni album v Rainbow Theatru v Londonu, ki je bil izdan aprila 1979.
Vmesna faza
Pomladi 1978 je Tommy, naveličan turnej, zapustil skupino, še naprej pa je pod imenom Thomas Erdely ostal producent. Na bobnih ga je zamenjal Marc Bell, znan pod imenom Marky Ramone. Jeseni so izdali še četrti album in prvega z novim bobnarjem, Road to Ruin. Na njem so prvič zvoki akustične kitare in kar nekaj balad. In ne boste verjeli, prvi dve posneti pesmi, daljši od treh minut. I Wanna Be Sedated z njega je postala ena najbolj znanih pesmi skupine.
Ramones so se pojavili tudi v filmu Rock'n'Roll High School (1979) in vzbudili zanimanje znanega producenta Phila Spectorja. Ta je produciral peti album End of the Century (1980). Legenda pravi, da je med snemanjem Spector v Dee Deeja držal uperjeno pištolo in zahteval, da ponavlja rif do nezavesti. S 44. mestom je album postal najvišje uvrščeni album skupine v ZDA, v Angliji je dosegel celo 14. mesto. Johnny je dal jasno vedeti, da je pristaš bolj agresivnega materiala in da je End of the Century preveč razredčena oblika Ramones. »To niso pravi Ramones,« je dejal.
Naslednje leto je izšel šesti album, Pleasant Dreams, ki je nadaljeval odmik Ramones od surovega punka na zgodnjih posnetkih. Od iznajdbe minimalizma se je zvok premaknil v heavy metal vode. Johnny se je spominjal: »Šlo je za poskus založbe, še en neuspešen, da nas spravi na ameriški radio.« Album je dosegel 58. mesto, singla pa sta ostala izven.
Šele Subterranean Jungle, ki sta ga producirala Ritchie Cordell in Glen Kolotkin in je izšel 1983, je vrnil Ramones tja, kamor sodi. S 83. mestom je bil to tudi zadnji album, ki je prišel med 100 na Billboardu.
Marš, pijanc!
Po izidu albuma je Marky dobil nogo zaradi alkoholizma. Zamenjal ga je Richard Reinhardt, Richie Ramone. Joey Ramone je dejal, da je Richie rešil skupino pred razpadom in da je najboljša stvar, ki se jim je zgodila. »Vrnil je dušo skupini,« je dejal. Richie je tudi edini bobnar skupine, ki je tudi odpel nekaj pesmi, med njimi Elevator Operator. Bil je tudi edini bobnar, ki je sam napisal pesmi kot so Somebody Put Something in My Drink in I'm Not Jesus. Prva je ostala na koncertnem repertoarju vse do zadnjega nastopa 1996. Richijev prvi album je bil 1984 izdani Too Tough to Die, spet sta ga producirala Erdelyi in Ed Stasium in pomeni premik nazaj k izvirnemu zvoku – tudi ko gre za dolžino pesmi.
1985 je v Angliji izšel singl Bonzo Goes to Bitburg kot znak protesta, ker je Ronald Reagan obiskal nemško pokopališče z SS vojaki. Z novim naslovom My Brain is Hanging Upside Down je pesem izšla na devetem albumu Animal Boy (1986). Naslednje leto so posneli še zadnji album z Richiejem, Halfway to Sanity. Richie je zapustil Ramones avgusta 1987 zaradi finančnih konfliktov z Johnnyjem. Zamenjal ga je Clem Burke iz skupine Blondie, ki je takrat že razpadla. Burke ali Elvis Ramone je bil katastrofa, dobil je nogo po le dveh nastopih, saj kot bobnar ni uspel držati ritma skupine. Septembra se je – ozdravljen in trezen, vrnil Marky.
Poln k…c vsega!
Decembra 1988 je nastal material za 11. studijski album, ki bi moral biti veliki povratek skupine, imel je naslov Brain Drain. A basovsko linijo so posneli drugi glasbeniki. Dee Dee Ramone je odpel le nekaj vokalov in povedal, da so člani skupine, vključno z njim, v hudi osebnostni stiski in da sam noče več biti del skupine. Čeprav je pri kritikih album naletel na mešan odziv, je na njem največji hit v Ameriki, Pet Semetary. Dee Dee, ki je prav tako nehal piti, je potem odšel še na turnejo v podporo albumu in zadnjič igral 5. julija 1989 v Santa Clari. Zamenjal ga je Christopher Joseph Ward (C. J. Ramone), ki je s skupino ostla do konca. Dee Dee se je potem poskušal kot raper Dee Dee King, a potem ustanovil nekaj svojih punk rock skupin. Še naprej je prispeval material za Ramones, a z njimi ni več igral.
Ramones, kolikor so bili neposredni, odbiti, drugačni, pa tudi vulgarni, so vendarle začeli kazati leta. Skupina je po desetletju in pol izpolnila svoje obveze do Sire Records leta 1991 in namesto njih so se začeli ponujati številni drugi, Johnny pa je videl priložnost kar v založbi Radioactive Records njihovega menedžerja Garyja Kurfursta. Ob tej ideji je prišlo do večjega spora med njim in C. J.-em, ki je Johnnyju očital konflikt interesov, a na koncu je ostala zadnja beseda prav beseda vodje Ramones. Kmalu se je začelo snemanje novega albuma, Mondo Bizarro je izšel 1992, na njem je spet podpisan producent Ed Stasium. Pričakovan kot veliki povratek po letih padanja je album v Braziliji postal zlat s 100 tisoč prodanimi primerki, sploh prvi njihov, ki je dosegel tako prodajo, medtem pa je bil singl Pioson Heart spet med prvih teset v ZDA. 1993 je bil čas za še en album, Acid Eaters, istega leta pa so Ramones gostovali v Simpsonih. Vsi člani so bili namreč veliki oboževalci risanke, ki je šla že čez 35 sezon.
Dost' je!
Leta 1995 so Ramones posneli 14. in zadnji studijski album Adios Amigos! In napovedali, da se naslednje leto poslavljajo. Prodaja je bila zanemarljiva, preostanek leta so preždeli na poslovilni turneji, a potem sprejeli povabilo na šesti festival Lollapalooza, ki je gostoval po ZDA poleti 1996. Po koncu te turneje so odigrali še zadnji koncert v Hollywoodu, ki je potem izšel na DVD-ju. Na koncertu je bil gost tudi Dee Dee, pa tudi cel kup drugih legend, od Motorheadovega Lemmyja, Eddieja iz Pearl Jam, Chrisa Cornella in Bena Shepherda iz Soundgardena in Tima Armstronga iz Rancida.
Vse je enkrat zadnjič
Dee Dee, Johnny, Tommy, Joey, Marky in C.J. so se 20. julija 1999 skupaj pojavili v trgovini založbe Virgin v New Yorku in podpisovali albume. To je bilo zadnjič, da so bili vsi štirje ustanovni člani skupine skupaj. Joeyu so 1995 odkrili limfom, umrl je 15. aprila 2001. Pogreba so se udeležili le Tommy, Richie in C. J. Joey in Markey, ki sta bila sprta, sta zakopala bojno sekiro in skupaj gostovala v oddaji Howard Stern Show leta 1999. 18. marca 2002 so bili Ramones sprejeti v Dvorano slavnih. V svojem slogu so preostali člani povedali svoj govor, njihove pesmi je so igrali Green Day, bila pa je to ena zadnjih prilik, ko se je Dee Dee pojavil v javnosti. 5. junija 2002 so ga našli mrtvega, umrl je zaradi prevelike doze heroina. Johnnyju so 1999 odkrili raka na prostati, umrl je 15. septembra 2004 v Los Angelesu, kmalu po izidu filma Konec stoletja: Zgodba o Ramones. Na dan njegove smrti so v Berlinu odprli prvi muzej, posvečen skupini. Preostali člani so oktobra 2004 priredili koncert v spomin za rakom umrlih za rakom. No, tudi Tommy Ramone je umrl zaradi raka – Tamas Erdelyi, rojen 1949 v Budimpešti, je umrl 11. julija 2014 v New Yorku na svojem domu, vzrok je bil rak žolčnika.
Hočeš, nočeš, legende
Roling Stone je The Ramones postavil na 26. mesto največjih glasbenih umetnikov vseh časov, VH1 pa jim je dodelil 17. mesto. Revija Spin je 2002 zapisala, da so druga največja skupina, takoj za Beatli. 2011 so bobnarji Tommy, Marky in Richie sprejeli nagrado Grammy za življenjske dosežke. »To je neverjetno, prepričan sem, da Johnny, Joey in Dee Dee tega ne bi nikoli pričakovali,« je povedal Marky, Richie pa je presenečen ugotovil, da je to sploh prvič, da so vsi trije bobnarji slovite skupine skupaj na odru.
Tečni in glasni strici
Člani skupine so bili znani po svojih tenzijah. Johnny in Joey sta bila sploh znana po svojih napetostih. Prvi je imel vojaško vzgojo, potreboval je disciplino, bil je republikanec, Joey na drugi strani pa je bil tipičen »jebiveter« in demokrat, trpel je za OCM in se vdajal alkoholu. V začetku osemdesetih je Johnny Joeyu speljal punco, ni bil niti na njegovem pogrebu in po razpadu sta se videla le nekajkrat. Dee Dee je imel bipolarno motnjo in je redno zapadal v droge, Tommy pa naj bi Ramones zapustil zaradi psihičnega nasilja, ki ga je nad njim izvajal Johnny. Člani, tako ustanovni kot poznejši, tega niso niti skrivali. Marky in Joey sta se pri Howardu Sternu 1997 na primer odkrito sprla zaradi njunih pijančevanj. Da so imeli izreden vpliv na glasbeno industrijo, je menda jasno – prvi štirje albumi so bili receptza punk, sploh ameriški in nove skupine v naslednjih dveh desetletjih. Za svoje vzornike so jih označili Beastie Boys, Misfits in mnogi drugi. In nenazadnje – člani Clash in Pistols Ramones niso prvič slišali v Londonu, pač pa leto prej na koncertih v – kje drugje kot CBGB.
