Susan Kay Quatro se je rodila 3. junija 1950 v Detroitu v Michiganu v ZDA. Njen oče Art je bil polprofesionalni glasbenik, ki je služboval pri General Motorsu, po očetovih starših pa je italijanskega rodu, mama Helen pa je Madžarka. Njeno polni priimek je Quattroocchi (štiri oči, očalar), ki pa ga je oče, ko je odrastel, skrajšal v Quatro. Suzi Quatro ima tri sestre, brata in pol sestro, prav tako so starši imeli v reji kar nekaj drugih otrok. Quatrova je bila ekstrovertiran, a osamljen otrok, z materjo sta si postali blizu šele, ko se je iz ZDA preselila v Veliko Britanijo. Suzi Quatro je tudi teta igralke Sherilyn Fenn, glasbenika sta tudi sestra Patti in brat Michael.
Glasba jo je pritegnila, ko je bila stara šest let in je videla nastop Elvisa na televiziji. Suzi pravi, da ni imela neposredne ženske vzornice, je pa dobila navdih pri Billie Holiday. V času otroštva se je učila klavirja in tolkal, prav tako se je sama naučila igrati bas, ko jo je sestra prosila, da bi igrala bas pri njihovi prvi skupini, The Plesure Seekers. Leta 1964 ji je oče poklonil Fender Precision bas, letnik 1957, ki ga v studiu uporablja še danes.
Glasba v družini
Tamala je igrala tudi bobne v očetovem jazz bandu, Art Quatro Trio, menda je začela, ko je bila stara šele osem let in kmalu je nastopila tudi na televiziji. Pleasure Seekers so nastali, ko je njena starejša sestra Patty videla nastop Beatlov in je naredila ženski garažni rock band s še dvema prijateljicama. V skupini je pozneje sodelovala še ena sestra, Arlene, Suzi pa je igrala bas in pela. Večino nastopov so imele v kabaretu, kjer je bil pomembnejši njihov videz kot pa glasba. Večkrat so nosile kratka krila in lasulje, Suzi Quatro pa meni, da je bilo to nujno zlo na poti k uspehu. Pleasure Seekers so čez čas postale kar znana glasbena skupina v Detroitu in so izdale dva singla. Drugega, Light of Love in Good Kind of Hurt (1968) je izdala založba Mercury Records, a so dekleta kmalu prekinila pogodbo in se 1969 preimenovala v Cradle, Arlene pa je v skupini zamenjala še ena sestra, Nancy. Menedžer skupine je bil brat Michael, ki je nekoč na ogled pripeljal angleškega producenta Mickiea Mosta z lastno založbo Rak , ki je v tem času iskal novi ženski rock glas kot zamenjavo za umrlo Janis Joplin. 1971 je tako v Evropo pripeljal samo Suzi, a ni vedel, kaj naj počne z njo, zato je prvo leto živela v hotelu, kjer je odraščala in dozorevala osebnostno in glasbeno.
Med glamom in hard rockom
Prvi singl, ki ga je izdala, Rolling Stone, je bil uspešnica na Portugalskem, kjer je prišel celo na prvo mesto lestvic. Večinoma je bil to njen lastni projekt z nekaj pomoči ostalih glasbenikov. Z dovoljenjem Mosta si je našla tudi spremljevalno skupino, sam pa ji je našel producenta Nickyja Chinna in Mikea Chapmana, ki bosta pisala pesmi prav za njen glasbeni slog. Most kot agent Jeffa Becka in Roda Stewarta jo je sicer skušal ukrojiti po svojih željah, po podobi škotske pevke Lulu, a mu je pokazala sredinec in odkorakala proč. Bila so sedemdeseta in vrhunec glam rocka, Quatrova, ki je nosila usnjena oblačila, pa je delovala divje in igrala glasbo, ki se je naslanjala predvsem na hard rock.
Nov dom Anglija
Leta 1972 je odšla na turnejo s skupinama Thin Lizzy in Slade, maja 1973 pa je izšel njen drugi singl, Can the Can s precej čudnim in nesmiselnim besedilom, ki pa je postal velika uspešnica po delih Evrope in v Avstraliji. Po Can the Can so sledili še trije hiti: 48 Crash (1974), Daytona Demon (1973) in Devil Gate Drive (1974), od teh štirih so bili kar trije razen Daytone prodani v več kot milijon primerkih. Zdaj že slavna v Angliji, Evropi in po svetu, pa je bila v ZDA še vedno prezrta, kamor je odšla na turnejo skupaj z Alice Cooper. Glasbeniki Rak Records v ZDA niso imeli veliko uspeha in tudi prvi album z imenom Suzi Quatro (1973) je bil v ZDA bolj kot ne zatlačen v smeti kritikov kot nezanimiv, brez idej in s slabim vokalom. Spremljevalna skupina je vključevala Alastaira McKenziea, Davea Neala in Lena Tuckeya, občasno je igral tudi Robbie Blunt iz skupine Bronco.
Po prvi seriji singlov so naslednji doživeli manjše uspehe; Your Mama Won't Like Me, I Bit off More Than I Could Chew in I May Be Too Young so zgrešili top 50 angleških lestvic. 1976 je izdala novi album Aggro-Phobia in 1977 še singl Tear Me Apart, ki je vendarle prišel med top 30, prvi po treh letih. Trajalo je še eno leto, da je 1978 posnela novo uspešnico, If You Can't Give Me Love. Zelo znan je tudi naslednji komad iz 1978, ki ga je posnela v duetu s Chrisom Normanom iz Smokie, Stumblin' In, ki je v ZDA prišel na četrto mesto. Obe uspešnici sta bili potem uvrščeni na naslednji album, If you knew Suzi (1978), šesti album Suzi … and Other Four Letter Words pa je bil prav tako prezrt v njeni domovini. Pesem She's in Love With You je prišel na 11. mesto v Angliji, Mama's Boy na 34., I've Never Been in Love pa na 56.
Osemdeseta in nov začetek
Leta 1980 je potekla njena pogodba z Mickiem Mostom in se je preselila k Chapmanovemu Dreamland Records, kjer je izdala album Rock Hard, tako album kot singl sta postala platinasta v Avstraliji, pesem pa je bila uporabljena tudi v kultnem filmu Times Square (1980). V Angliji je pesem obtičala na 68. mestu zaradi distribucijskih problemov s ploščo, druge pesmi z albuma, Lipstick, izdane februarja 1981, pa angleški radii sploh niso želeli vrteti, ker naj bi bila preveč podobna Gloriji skupine Them. 1980 je izdala tudi album z največjimi uspešnicami in je prišel celo na 4. mesto v Angliji, kar je tudi njen največji uspeh tam. Konec 1981 je njena založba Dreamland propadla in Suzi Quatro je ostala brez založbe. Njen zadnji angleški hit za kar nekaj časa je bil Heart of Stone iz 1982. 1983 izdani Main Attraction ni prišel na lestvice, je pa dobil solidno minutažo na radiih. Za revijo Kerrang! je povedala, da je lestvice tako ali tako ne zanimajo, pač pa da snema to, kar čuti. »Kariero sem začela 1964 in do slave sem potrebovala 9 let. Ne bi sprejela, da drugi krojijo mojo pot. Delam konsistentno, čeprav nisem na lestvicah.«
Neodvisni časi
V tem času je Quatrova posnela še en album, ki pa je ostal na polici vse do 1997, ko je bil izdan kot Unreleased Emotion. 1984 je posnela še en singl, I Go Wild, 1985 pa Tonight I Could Fall in Love. Slednji je prišel na 140. (!) mesto. Sodelovala je z Bronski Beatom in člani skupin Kinks, Eddie and the Hot Rods ter Dr. Fellgood pri priredbi Heroes Davida Bowiea, posneti za BBC-jevo dobrodelno akcijo Children in Need. 1986 je skupaj s pevcem the Troggs, Regom Presleyem, posnela tudi priredbo Wild Thing. 1989 je spet izdala nov sing, Baby You're a Star, ki je zgrešil lestvice. Ob koncu osemdesetih je postalo jasno, da so najboljši dnevi Suzi Quatro za njo, čeprav je še vedno snemala in izdajala. V devetdesetih je izdala štiri albume, od tega tri nove. What Goes Arround iz 1995 je bil njen zadnji album v desetletju. Naslednji, Back to the Drive, je ugledal luč sveta šele 2006, kjer se je zvokovno vrnila k hard rock koreninam. Album jo je vrnil tudi na lestvice, prvič po Rock Hard iz 1980. Potem je sledil In the Spotlihgt (2011) in antologija z dvema novima pesmima ob petdesetletnici njenega delovanja, Girl from Detroit (2014). Vseeno so njene številke impresivne. Marca 2007 je izdala svojo biografijo Unzipped, kmalu zatem pa še priredbo Desperado skupine Eagles. Njene prodajne številke so v tem času že prešle mejo 50 milijonov nosilcev.
Glasba zase
Leta 2010 so jo sprejeli v Michigansko Dvorano slavnih, aprila 2013 pa je prvič po več kot 30 letih nastopila v ZDA na podelitvi Detroit Music Awards, kjer je dobila tudi posebno nagrado za življenjske dosežke, ki ji jo je podelila njena sestra Patti. 2017 je leto, ko je izšel še 16. studijski album, lani avgusta pa smo dobili album Face to Face z dueti s Kattie Tunstall. Album je nastal potem, ko sta glasbenici ugotovili, da sta oboževalki druga druge.
Igralska kariera
Suzi Quatro je v ZDA bržkone najbolj poznana po svoji vlogi basistke Leather Tuscadero v televizijski seriji Happy Days. Vlogo je dobila brez avdicije potem, ko je producent Gary Marshall videl njen poster na steni sobe njegove hčerke. V seriji je kot frontmanka rock skupine nastopala v kar nekaj sezonah. Marshall ji je celo ponudil lastno serijo, a jo je odklonila, češ da to ni zanjo. Igrala je tudi v angleških serijah kot so Minder in Demsey in Makepeace. V intervjuju pred dvema letoma je izrazila obžalovanje, da je sprejela povabilo za ti dve seriji. 1990 je nastopila tudi v ameriški grozljivki Nightbreed, a je bil v postprodukciji njen prizor izrezan. Med serijami, kjer je pogledala v posameznih epizodah pa najdemo tudi Umori na podeželju. Suzi Quattro je nastopala tudi v gledališču. 1986 je bila Annie Oakley v londonski produkciji Annie Get Your Gun, 1991 pa v naslovni vlogi musicala o življenju igralke Tallulah Bankhead. V zadnjem času je bila Quattrova tudi voditeljica rock & roll oddaj na BBC Radio 2, prva je bila Rockin' with Suzi Q, druga pa Wake Up Little Suzi.
Vsestranska umetnica
Svoje prve pesmi je pisala sama, potem pa je sodelovala s številnimi drugimi pisci kot so Len Tuckey, Rhiannon Wolffe in Shirley Roden. V zadnjem obdobju spet vse piše sama. 1976 se je poročila z njenim dolgoletnim kitaristom, Lenom Tuckeyem. Dobila sta dva otroka in se ločila 1992. Pred 1993 je živela z otrokoma v dvorcu nedaleč od Chelmsforda, ki sta ga s Tuckeyem kupila 1980. 1993 se je znova poročila, tokrat z nemškim promotorjem Rainerjem Haasom. Njena hčerka se je zu vnuki preselila nazaj v hišo v Essexu leta 2006, 2008 pa se je sama izselila iz dvorca in živi pretežno med Essexom in Hamburgom, občasno tudi v Detroitu.
Ženske in rock
Suzi Quattro je ikona ženskega rocka, o tem je 2012 povedala naslednje: »Preden sem začela delati, to kar delam, nismo imele mesta v rock'n'rollu. Bila sem prva, ki so jo sploh vzeli resno kot glasbenico in pevko. Tega pred tem ni bilo. Igrala sem fantovsko igro, za vse, ki so prišle za mano, je bilo bistveno lažje, kar je dobro, na to sem ponosna. Če kaj puščam za sabo, je to. Ničesar ne jemljem z lahkoto. 2014 bom v službi že 50 let, ne ločujem spolov. Če me bo meter osemdeset velik bedak razjezil, mu ne bom ostala dolžna, takšna pač sem. Ko sem želela igrati solo na basu, nikoli nisem pomislila, da ne bi zmogla. Ko sem prvič videla Elvisa, sem bila stara pet let, takrat sem se odločila, da hočem biti kot on in sploh nisem pomislila na to, da je fant.«
Po celem svetu je pobrala lepo število nagrad, 2016 je dobila častni doktorat iz glasbe na Univerzi Anglia Ruskin. Avgusta 2019 so v Avstraliji, kjer je bila Suzi Q še posebej priljubljena, posneli in predvajali dokumentarec o njej. V sedemdesetih je pobrala tudi veliko nagrad nemške revije Bravo. Skoraj vsako leto od 1973 do 1980 je zasedla eno od prvih treh mest z nagrado Otto za najboljšo pevko. In nenazadnje, BBC jo je aprila 2009 proglasil za eno od 12 kraljic britanskega popa.
