Priljubljenost sta kljub temu dobro unovčila; v lanskem letu sta odigrala kar osemdeset koncertov, oboževalci pa njune nastope, kot pravita, izkoristijo tudi kot priložnost za druženje.

Pred vrati je Ema 2018. Vama je kaj žal, da se lani nista uvrstila na Evrovizijo? Kaj pričakujeta od letošnje Eme?
Anej: Ko imaš osemdeset koncertov v letu, ne misliš več na Evrovizijo. (smeh) Poskusiti še enkrat pa seveda ni greh.
Rok: Pravzaprav niti nisva toliko razmišljala o tem, dokler se nisva ponovno prijavila na Emo. Zdaj pa sva ugotovila, da je želja, da bi stala na evrovizijskem odru, še vedno zelo velika. Konec koncev je to odlična priložnost – sliši in opazi te ogromno ljudi iz tujine. To mora biti poseben občutek.

Veljata za najstniška idola. Kako se razumeta z oboževalci?
Anej: Najbolj zanimivo je, da imajo oboževalci med sabo zelo prijateljske odnose. Najdejo se oboževalci iz različnih krajev, ki hodijo na najine koncerte, in v resnici so se zaradi tega oblikovala prava prijateljstva.
Rok: Ko bereš komentarje teh ljudi, recimo na novico, da sva bila sprejeta na Emo, ne piše: »Bravo, Rok in Anej!« ampak »Bravo, MI! Bili smo sprejeti, zdaj pa gremo do konca.« Poistovetijo se z nama, kot da smo ena velika družina, kar se mi zdi zelo lepo. Verjamem, da če bova ostala taka, kot sva, in naprej delala tako, kot delava zdaj, bova to občinstvo obdržala. Rasli bodo z nama, naju ves čas podpirali in ohranjali z nama neko posebno vez.

Več preberite v novem Vklopu!