Tokac in Tone se zavedata, da se bo o skupnem nastopu govorilo še dolgo; zanimanje medijev na promocijskem dnevu v Ljubljani je to samo potrdilo.

Kako se počutita danes, ko je okrog vaju toliko pozornosti? Vsi vaju fotografirajo, prosijo za izjave, intervjuje in delajo selfije.
Tone Kregar: Mislim, da imam erekcijo. (smeh)
Tomislav Jovanović: Upam, da bo kmalu konec. To je delo, ki ga je treba opraviti. Pri petdesetih si bolj siten, če te kdo ves čas cuka za rokav.

Za obe zasedbi je to prvi osrednji nastop na največjem slovenskem odru. Je zato kaj več treme kot, denimo, v Tivoliju ali Križankah, kjer ste že nastopali – in razprodali koncerte?
TK: Jaz se šele počasi začenjam zavedati, kako veliko delo nas čaka. Tivoli je bil uvajanje za veliki oder; bilo me je strah, kako se bom kosal s polno dvorano. Zdaj se mi zdi, da je treme manj, bolj me skrbi, kako bomo ujeli skupno »vibracijo« z Dan D. Po dvajsetih letih v zasedbi se poznamo med sabo. Tokrat je drugače – mi se poznamo, a ne igramo skupaj, zato je izziv večji. Prav zato pa se lahko zgodi tudi večji presežek.

TJ: To je vedno stres. Če samo pomislim na nastopa s simfoniki v Križankah, se najprej spomnim živčnosti. Zdaj je olajševalna okoliščina, da bomo skupaj nekaj ustvarjali in se bo stres enakomerno razporedil. Moramo biti profesionalni.

Kdo je prvi »zagrabil« predlog za skupni nastop in kdo je bil v zasedbi najbolj v dvomih glede tega?
TK: Kar se nas tiče, smo bili precej v dvomih, ker nismo načrtovali velikega koncerta, drugi pomislek pa je bil, ali naj nadaljujemo zgodbo lanskega koncerta Siddharte in Big Foot Mame, ki so ga pripravili v presežkih. Nehote si na tej točki v »hendikepu«. Po pogovorih z organizatorji smo rekli da, ker gre za izziv.

Celoten članek najdete v novi številki revije Vklop!