Jan Plestenjak bo nocoj nastopil v Križankah. Še sam ni prepričan, ali je to petič ali šestič. In lahko bi rekli, da je zdaj že tradicionalni koncert povod za intervju. Ko mi ga prej po telefonu potrdi, vseeno vpraša, o čem se bova pogovarjala. »O podvodnem rastlinskem svetu,« poskušam duhovito odgovoriti in to ga blazno zabava. »Potem pa nujno,« pravi in predlaga srečanje v eni njegovih najljubših restavracij v Strunjanu.
Pred dnevi sva s kolegom novinarjem modrovala o stanju domače glasbene scene z najinega vidika – da se najde zelo malo provokativnih sogovornikov, ker jih je velika večina politično korektnih v odgovorih. Za razliko od denimo Angležev, pri katerih so intervjuji po pravilu zabavni in pronicljivi. Brata Gallagher ali Robbieja Williamsa je nemogoče intervjuvati, ne da bi bil vsak drugi odgovor primeren za naslov v časopisu. Zakaj?
Ker so to zabavljači in se tega zavedajo. Hecno se mi zdi, ko glasbeniki mislijo, da imajo poslanstvo. Že sama beseda poslanstvo je absurdna. Ko glasbenik reče, da je njegovo poslanstvo, da bo naredil to in to. Kakšno poslanstvo? A vesolje in narava sta te poslala, da boš pisal neke pesmice ali snemal filme? Vesolje te je poslalo, da se boš reproduciral in bo vrsta šla naprej. Nič več. Ta pretencioznost v odgovorih je res smešna.
Kaj pa, ko se glasbeniki naslavljajo kot »artisti« (umetniki)?
(smeh) Zadnjič mi je kolega glasbenik razlagal, kako rad bi bil »artist«. Vprašal sem ga, kakšna je razlika med besedo artist in glasbenik. Nič ni odgovoril. Če razdelaš vsebino in ji slediš, imaš takoj pravo podobo in iskrenost v delu. OK, marsikaj lahko prodaš, če imaš pred sabo petmilijardni angleško govoreči trg, pri nas smo omejeni z zelo majhnim trgom in je težko zblefirati.
To je res. Je pa specifika slovenske scene, da ko ti enkrat uspe priti v javno zavest, kar sicer ni lahka naloga, lahko tam ždiš in se šlepaš še dolga leta, ne da bi si to mogoče v resnici zaslužil.
Hm, jaz pa imam ravno nasprotno mnenje. V Italiji nekdo, ki je imel uspešnico pred dvajsetimi leti, še vedno dela koncerte. V Sloveniji se mi zdi, da je bolj kot v Ameriki: vreden si toliko, kot je vreden tvoj zadnji hit. Pri sebi vidim, da če nimam na plošči uspešnice, postane to težava. Imam sicer svojo zvesto publiko, ki redno prihaja na koncerte, a če želim delati koncerte v takšnem obsegu, kot jih trenutno delam, to moram generirati s svežo uspešnico. Ravno zadnjič sem računal, da sem v avgustu nastopil pred 28.000 ljudmi. Brez uspešnice se to ne bi zgodilo.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Vklop!
