Najverjetneje glasbo poznate, a ne boste povezali melodije in njegovega imena. V osemdesetih smo držali dih ob poletih orlov v Planici, medtem ko je v ozadju igral atmosferični motiv njegove najbolj znane skladbe, ali pa ste si ob reklamah prepevali njegovo »preden zaspim, si zaželim, drobnih stvari ...«. 67-letni Miha Kralj, nekdanji član Dekameronov in zasedbe Prah, je leta 1980 izdal Andromedo, prvi album elektronske glasbe v Jugoslaviji. Dobro sprejeta plošča je takrat šla v svet vse do Sovjetske zveze, navdušenec nad analognimi sintetizatorji pa se je skozi osemdeseta in devetdeseta posvetil ustvarjanju glasbe za filme in dokumentarce. Dokler ga pred kratkim niso začeli odkrivati glasbeni zanesenjaki.
Vas preseneča, da se danes najde precej fenov vašega dela, ki je nekako šlo mimo radarja širše javnosti?
Straši me, da se to dogaja pri mojih letih. Veste, po Facebooku dobivam res nenavadna sporočila v stilu »Srečen sem, da sem se rodil v času Andromede.«, »Hvala, da si mi polepšal mladost!« in podobne. Res noro in neverjetno. Na to ne gledam kot na dokazovanje pred mladimi, temveč kot reprezentacijo tega, kar sem naredil. S tem delom sem si takrat priboril status umetnika. Svoje delo sem predložil komisiji in redki so si upali oceniti, ali je vredno statusa. Slavko Avsenik mlajši je bil eden tistih, ki so takrat rekli, da je. In tako sem do penzije imel status umetnika.
Če se vrneva na začetek solistične poti: kaj vas je premamilo v raziskovanje neznanih glasbenih sfer iz varnega zavetja bendov? Verjetno vas takšnih frikov za elektroniko v Jugoslaviji takrat ni bilo veliko?
Res ne, le nekaj ljudi iz Beograda se je takrat ukvarjalo z elektronsko glasbo. Laza Ristovski je izdal podobno ploščo Roses for General pol leta za mano. Mene pa Ljubljana ni marala, na ZKP so povedali, da jih religiozna glasba ne zanima. (smeh) Obrnil sem se na beograjsko založbo PGB RTB in takoj so mi ponudili naročilnico za snemanje, čez nekaj dni sem bil že v studiu in Andromedo posnel v enem tednu. Zares se je zame začelo med letoma 1974 in 1975, ko sem nabavil prve orgle Hammond, 1978 polifonični sintetizator Polymoog in v nekem momentu ugotovil, da edini v zasedbi Prah resno investiram v glasbeno opremo. Tako sem začel ustvarjati glasbo zase, brez ambicij po izdaji plošče. Novinarka Neva Železnik me je opozorila na Jeana Michela Jarra, češ da imava podobno glasbo, in ko sem si nabavil njegovo ploščo, je naenkrat zvenelo logično, da bi tudi sam posnel LP. Prej na to nisem pomislil, niti nisem poznal nikogar, ki bi delal podobno glasbo. Prijatelj, ki je redno nastopal v Maximusu v Maximarketu sam z električnimi orglami, me je prosil, ali ga za dva večera lahko nadomeščam, in pozneje je pristopila direktorica Emonske kleti s ponudbo za daljše gostovanje. Želel sem jo zavrniti z visokim honorarjem, a ga je na moje presenečenje sprejela. Razpustil sem bend in naslednjih enajst let redno nastopal v Emonski kleti. Šlo je za odlično okolje za testiranje novih glasbenih idej, hkrati pa sem toliko zaslužil, da sem si lahko v Nemčiji najemal kredite za nakupe novih inštrumentov.
Več preberite v aktualni številki revije Vklop!
