Glasba

Glasba je družinska zapuščina

M.K.
2. 6. 2016, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Oliver bo dovolj, priimek Dragojević je že odveč, ljudje v hipu vedo, za koga gre. »Oliver s smešnimi očali in osel sta asociaciji na Dalmacijo,« pravi v smehu.

»V dobri družbi sem.« Ko se sprehajava po ulicah Ljubljane, ljudje pristopajo k njemu, mu segajo v roko, se z njim fotografirajo in s prstom kažejo nanj. 68-letni Splitčan je energičen možakar z obvezno cigareto med prsti. Nerad govori o barki, ribolovu ali megapopularni Cesarici, naravnost razživi pa se ob debati o glasbi, o ljubem jazzu in stikih z glasbeniki z vsega sveta. Pred kratkim je skupaj z Gibonnijem izdal album Familija, kmalu prihaja v Križanke, avgusta bosta z Gibotom skupaj stopila na oder puljske Arene, v začetku prihodnjega leta prihaja na tivolski oder.

Kateri je vaš prvi spomin na glasbo? Kaj vam je kot mulcu spremenilo svet?

Družinsko sem vezan na glasbo, moja babica in tete so prepevale v zborih, ena je igrala flavto, druga pela opere, torej sem genetsko markiran za glasbo. Gre za družinsko zapuščino.

Kaj je bil prelomni trenutek, ko vam je glasba za vedno ostala v krvi?

Pri desetih sva se z dve leti starejšim bratom prijavila na glasbeno tekmovanje. Bila sva res škorca, kitara je bila večja od mene. Izvajala sva skladbo Diana Paula Anke in z njo zmagala! Od takrat sva se resno spravila k zadevi.

Več v novi številki revije Vklop!