Po eni strani je pričakovano. AC/DC so bend delavskega razreda, za delavski razred, njihov glasno ozvočeni, nespreminjajoči se rokenrol je pisan na kožo pravim ljubiteljem zvrsti. Veš, kaj boš dobil: garaški nastop, na katerem bo bend iz sebe iztisnil maksimum. Znoj, kri in še enkrat znoj. Zakaj bi bilo kaj drugače z novim, vsem znanim vokalistom?
Brian Johnson, pevec, ki je leta 1980 sedem tednov po smrti Bona Scotta že snemal album Back in Black, je z AC/DC pel šestintrideset let. Do letošnjega aprila. Bil je odličen frontman, ki je nasledil popolnoma drugačnega, a enako odličnega frontmana. Deloval je kot mehanik, ki je na poti iz službe zavil v pub, skočil na oder z rockovskim bendom, da bi zabaval na pultu sloneče opite mornarje in njihove poredne punce. Izdala ga je poškodba sluha in februarja je sredi turneje odstopil, iz strahu, da bo ob naslednjih koncertih popolnoma oglušel. Johnson je bil tretja žrtev v dveh letih: Angusov brat Malcolm, ritemkitarist in de facto šef benda, je podlegel demenci pred snemanjem albuma Rock or Bust (2014), bobnar Phil Rudd je ostal doma zaradi navzkrižja z zakonom. Njuni zamenjavi, na kitaro je vskočil Angusov bratranec Stevie Angus, na bobne se je vrnil Chris Slade, sta se brez težav vklopili. Oba sta z AC/DC že nastopala in muzikalično nove moči niso pokvarile nabrite harmonije benda – Slade jim je celo vrnil čvrstejši groove, ki je zadnje desetletje manjkal Ruddovi ritmiki. Toda Johnsonov izstop je bil šolski primer katastrofalnega komuniciranja z javnostjo. Skopa izjava o izstopu in napoved nadaljnjih koncertov, »najverjetneje z drugim pevcem«, se je lahko interpretirala kot hladna poslovna odločitev, da so onemoglega frontmana po dolgih letih zvestobe zavrgli kot stare spodnjice. Adijo in hvala za rože, ne kliči nas več. Kdorkoli je bendu vodil stike z javnostjo, bi moral dobiti sodno prepoved obiskovanja njihovih koncertov. Vse glasnejše govorice, da ga bo zamenjal Axl Rose, v nakit načičkan vreščač s sumljivim slogom za oblačenje, so se nekaterim orto fenom zdele, blago rečeno, sporne. Axl je veljal za razvajenca in ekscentrika, ki debelo zamuja na koncerte in včasih brez povoda sredi nastopa odkoraka z odra. Za nameček je zadnja leta z Guns N' Roses puščal bled vtis, bil je zanemarjen, njegov glas pa bleda senca znamenitega kričanja iz devetdesetih.
Več v novi številki revije Vklop!
