Leta 1976 je Bowie upodobil Nezemljana, ki je padel na Zemljo. Šlo je za filmsko upodobitev tistega, kar so oboževalci trdili že dolga leta. Da je glasbenik z dvema različnima barvama očesa in sposobnostjo neprestane metamorfoze iz nekega drugega osončja. V Človeku, ki je padel na Zemljo igra prišleka, ki išče vodo za svoj usihajoči planet in zdaj namerava zgraditi plovilo, s katerim bi se vrnil domov. Ustanovi uspešno podjetje, s katerim bi lahko financiral projekt, a pade v človeške skušnjave, popiva, seksa in v neskončnost gleda več TV-programov. Šlo je za glasbenikovo prvo glavno filmsko vlogo in najbolj kultno v njegovi precej obsežni igralski karieri. Ko je pred dobrim letom in pol zvedel, da boleha za rakom, potem ko je po pričanjih prijateljev preživel šest srčnih kapi, se je vneto lotil pisanja muzikala, sanjskega projekta iz najstniških dni. Pripoved je naslonil na zgodbo Človeka, ki je padel na Zemljo.
ČLOVEK, KI JE PADEL NA ZEMLJO IN TU OSTAL
Štirideset let po dogodkih iz filma je osrednji junak Thomas Jerome Newton, ki ga upodablja Michael C. Hall (Dexter iz istoimenske TV-serije), še vedno na Zemlji. Ob ginu in prigrizkih ždi v svojem apartmaju v najvišjem nadstropju newyorškega nebotičnika. Njegova asistentka ga možu opiše kot »žalostnega, introvertiranega bogatuna, ki je ekscentričen, kakor milijonarji običajno so«. Večina prve tretjine predstave se vrti okrog njegovega slabega duševnega stanja, neprestano ga obiskujejo poslovni partnerji, nenapovedan prihod dekleta, ki ve vse o njem in mu obljubi dokončni povratek na domač planet, pa sproži emocionalni vihar. Zveni znanstveno fantastično? Tudi je, a tu je Bowieja glasba, stara in nova, nekaj skladb je spisanih posebej za predstavo. In če stare uspešnice, kot so Changes, The Man Who Sold the World ali Life on Mars, očitno sovpadajo z zgodbo, so novejše skladbe v luči Bowiejeve skorajšnje smrti več kot simbolične. »Sem umirajoč mož, ki ne more umreti,« sebe opiše Newton nekje v začetku predstave. Muzikal, ki ga je Bowie spisal z Endo Walsh, nosi ime po skladbi, ki je kot videospot izšla dva tedna pred njegovo smrtjo in ima konotacije z bibličnim likom, ki ga je Jezus obudil iz smrti. Predstavo in album Blackstar je Bowie pripravljal kot poslovilni umetniški projekt in iz njiju iz lastne smrti naredil umetniško inštalacijo. Pozitivne kritike Lazarusa (še preden je Bowie umrl) so muzikal opisovale kot »predstavo, ki pravzaprav ne bi smela delovati, pa ji to vseeno uspeva«, nakar sledijo presežki tako za igralsko zasedbo, režiserja Iva van Hova in dveurno vrtoglavo meditacijo o življenju in smrti, izpeljano skozi prizmo psihedelije. Serija ponovitev v gledališču Theater Workshop je bila ves čas razprodana, po Bowiejevi smrti pa so vstopnice na črnem trgu dosegale vrtoglave zneske od 2000 do 3000 dolarjev. Verjetno bi se zgodba enako uspešno nadaljevala še nekaj mesecev, a producenti so se držali prvotnega načrta in jo zadnjič izvedli 20. januarja. Zdaj se uradno seli na londonski East End, in čeprav datum angleške premiere še ni določen, tako kot ni potrjena igralska zasedba, Michael C. Hall se uradno še ni izrekel, ali bo v prihodnje igral glavnega junaka, poznavalci menijo, da bo šlo za najuspešnejši letošnji muzikal v evropski prestolnici tovrstnih dogodkov. Železo se kuje, dokler je vroče.
Več v novem Vklopu!
