Napovedani povratek stare zasedbe Guns N' Roses na festivalu Coachella je povzročil medijski vihar in takšen stampedo na vstopnice, da je 180.000 kart za dva nastopa pošlo v manj kot uri. Axl W. Rose in Slash, najbolj karizmatičen rockovski tandem z začetka devetdesetih, sta zakopala bojno sekiro. A kako dolgo bo premirje zdržalo in koliko milijonov bo navrglo vpletenim v »reunion« leta?
Vzrok je, razen finančne injekcije (po govoricah je Axl že dlje v rdečih številkah), verjetno predvsem stvar ponosa. Inkarnacije Guns N' Roses, s katerimi je pevec nastopal zadnje desetletje, so z vsako turnejo privabile manj poslušalcev. Ti so zraven želeli še ikonografskega kitarista, pa tudi čim več glasbenikov, s katerimi so GNR po izdaji prvenca postali najpopularnejši bend na svetu, dokler se niso razkrojili v meglici omame, kreativnih razhajanj, tožb in egotripa.
GNR so, kot večina disfunkcionalnih bendov, z leti prerasli v legendo. Prvenec Appetite for Destruction iz leta 1987 je klasika hard rocka, ki jo je kupilo več kot 30 milijonov poslušalcev. Čeprav izhajajo iz nališpane glam scene Sunset Stripa, so bili drugačni od sodobnikov: bolj umazani, ostri in avtentični. Ekipo petih različnih osebnosti bi v X Factorju bolje ne mogli izbrati: zagrenjeni karizmatični pevec iz majhnega mesta v Indiani, ki je tulil v mikrofon in se premikal s kačjimi gibi, zaradi katerih občinstvo ni moglo umakniti pogleda, solokitarist, navdušenec nad kitarskimi heroji sedemdesetih, ki je bil s kodri, cilindrom in cigareto v ustih kot primer iz knjige »kako biti videti kot rockovska zvezda«, drugi ritemkitarist v ozadju, ki je melodično okostje subtilno držal v tipični melodiki Rolling Stonesov, in dva blondinca na ritemsekciji, bivši punker Duff McKagan na basu in energični Steven Adler za bobni. Ni benda, ki bi v tistem obdobju bolj povzemal kliše seks, droge in rock 'n' roll, in ni benda, ki bi takrat požel toliko občudovanja kot prezira.
Več v novi številki revije Vklop!
