Khaledova nova Svoboda, ki se je v grobem miksu razširjala po spletu že dobra dva meseca pred izidom, odzvanja po prvih poslušanjih v celoti in drobnarijah več kot odlično.

Redka kvaliteta redkih albumov redkih izvajalcev. Tudi v Khaledovi diskografiji je povečini tako, da je nekaj pesmi krasnih, nekaj zanič, nekaj je mašil, obstajajo trenutki, ki navdušijo, in trenutki, ki razočarajo. Na Svobodi zmoti le tu in tam kakšna malenkost, očiščena je navlake, s katero po večini Khaledovih mednarodnih izdaj smetijo trume nadležnih producentov (zelo zagreto npr. Don Was). Tokrat je producent en sam, Martin Meissonnier, ki očitno še bolje kot pred enaindvajsetimi leti, ko sta skupaj posnela Khaledov mednarodni prvenec Kutché, ve, kako je treba producirati tega karizmatičnega alžirskega pevca z zrnom glasu. V nasprotju z izdajami iz 70. in 80. let je album zvočno, tehnično in produkcijsko na zelo visoki ravni, hkrati pa prinaša (vsaj) kanec občutenja, živosti in svobode posnetkov iz Khaledovih alžirskih let.

No, ne le tega, temveč tudi kar nekaj znova posnetih uspešnic, na katere s(m)o padali pred ustoličenjem izraza world music (Raikoum, naslovna Liberté), nekaj priredb starost (Wahbyjeva Yamina, Houarijevi Ya Bouya Kirani in Zabana) ter nekaj svežih avtorskih skladb, ki se tudi navdihujejo v Khaledovih mladih letih in črpajo iz gnava glasbe (Gnaoui, Ya Mimoun). Najdemo tudi vokalne in instrumentalne uvode, ki jih je glasbena industrija brez milosti porezala, zato imajo tokrat lastne indekse za dober rez žagajočih didžejev in radijskih postaj. Kljub kritiško opevani "vrnitvi h koreninam na veselje starih privržencev" (ne morda Glasbe?) se album Liberté vendarle sliši tudi kot logično nadaljevanje prejšnjega albuma Ya Rayi (2004) in Khaledovega preteklega dela nasploh, ne skok nazaj z izbrisom vsega vmes. Francoski s Khaledovimi filigranskimi melizmatičnimi okraski je poklon rajnkemu očetu Papa, vendar nove Aiche verjetno ni.