»Dober večer! Hvala za vašo prijaznost. Nocoj vam bomo odigrali vse, kar znamo,« je z globokim glasom dejal osiveli možakar in iz razprodane dvorane, ki je spoštljivo sledila vsaki njegovi besedi med triurnim nastopom, se je razlegel topel aplavz.

Cohen in njegov zbor vrhunskih spremljevalnih glasbenikov (Javier Mas, Roscoe Beck, Neil Larsen, Bob Metzger, Dino Soldo, Rafael Gayol in harmonično ubrani sestri Webb na pomožnih vokalih) so prispeli v Slovenijo v ponedeljek, si ogledali prestolnico in naslednji dan pripravili zares gurmanski nastop. Cohen je pesnik, ki svoje verze bolj deklamira ob spremljavi glasbe, in presenteljivo število prisotnih je večino besedil kot molitev tiho mrmralo ob pogledu na minimialistični oder.

Cohen je po drugi strani pravi elegantni šarmer, ki navkljub spoštljivi starosti zapleše ali poklekne pred publiko bolj poskočno kot marsikateri mlajši izvajalec. Do občinstva goji prav poseben odnos in se občasno prikloni s klobukom v roki, nič čudnega, da ga po treh urah skorajda niso pustili z odra.