Ob povabilu na pogovor o pozabljenih jugoslovanskih glasbenih zakladih smo pri DJ Borki za vas nažicali še dva izvoda tretje inštalacije Tetkinih radosti. Tetke boste lahko v živo ujeli 12/12 v Mariboru in 13/12 v Celju.
Glasbeni kolektiv Code.EP združuje šop vsestranskih didžejev, vidžejev in digitalnih ustvarjalcev, ki sodelujejo pri razvoju alternatovne klubske kulture v Ljubljani in ustvarjajo prostor za zvežo glasbo in avdiovizualne dogodke od poznih 90-ih let. Eden od nosilcev te zgodbe, DJ Borka, bo v soboto 27. novembra na 8. Žuru z razlogom v Mariboru zadolžen zato, da žive koncerte s svojim gramofonskim mešanjem poveže v celoto. Ob povabilu na pogovor pa smo za vas nažicali še dva izvoda tretje inštalacije Tetkinih radosti, zares izvenserijskih glasbenih kolažev zgrajenih na skritih zakladih slovenske in jugoslovanske diskografije. Tetke boste lahko v živo ujeli 12/12 v MB, 13/12 v CE in teden kasneje v ZG.
Kakšna je zgodba Tetkinih radosti, s katerimi se z Baktom in Woo-D-jem bolj kot na ameriški funk naslanja na jugoslovanski beat in funk 60. in 70. let.
Ja, saj v bistvu se je na nek način vse začelo z ameriškim funkom. S kolegom Baktom rolava skupaj že od samega začetka, to je nekje od 1999/2000, pred kakimi petimi leti pa mi je potem Woo-D stisnil svoj mikstejp in na moje presenečenje je bil to miks večinoma ameriških funk brejkov, na njega pa je uvrstil tudi komad Tihomirja Popa Asanoviča. Z Baktom sva že prej malo brskala po jugo sceni, a bolj v smislu kake Josipe Lisac. In približno takrat se je potem začelo resnejše kopanje po škatlah. Po prvih ekskurzijah v second hand štacune smo dojeli, da je zanimivega materiala veliko več, kot smo mislili. Ameriški funk so obdelali mnogi, na tem področju je že vse narejeno, težko je najti kaj, kar še ni bilo najdeno. In jasno, če deluješ lokalno, lahko skoplješ veliko globlje, kot pa če iščeš plate, ki so izhajale več tisoč kilometrov stran. Ko smo zbrali dovolj zanimivih jugoslovanskih plošč, je padla ideja, da bi naredili enourni kolaž, vsak približno dvajset minut intenzivnega miksa, kjer se komadi hitro menjajo. H tej ideji je pripomoglo tudi dejstvo, da ima veliko teh komadov, sploh šlagerjev, sijajne intre, nadaljevanje pa ni nič posebnega. Tako smo velikokrat uporabili samo uvodne dele skladb. Čeprav se nismo rigidno omejevali, pa je večino materiala, ki smo ga vključili na vse tri dosedanje mikse Tetkinih radosti iz 60. in 70. let in sicer v žanrskem razponu funk rocka, prog rocka, soula in šlagerja. Razen šlagerja, torej muzike, ki nas tako ali tako zanima, ne glede na to, od kod je.
Kje najdete vse te zaprašene plošče? Pred pozabo rešujete stare komade, ki so se izgubili v senci dominantne popevke in nam predstavljate malo bolj uporni obraz tiste, na televiziji precej poštirkane generacije.
Tista generacija je bila navidez mogoče res poštirkana, a že če gledaš najbolj mainstremovske inštitucije, ki so bile zadolžene za produkcijo glasbe, recimo RTV Beograd in Ljubljana, so izdajale osupljiv material, recimo na področju jazza. In so zares skrbele za in vzgajale izvajalce, držal se je določen, precej visok nivo. Kar je precej drugače kot danes. Jasno pa je tudi, da je bilo poleg tega tudi ogromno izvajalcev, ki niso bili tako izpostavljeni kot popevkarji, pa so delali takrat zares pionirsko delo, mednarodno priznano in inovativno godbo, pa tudi med popevkarji se najdejo carji, ki so delali malo drugačno, bolj ostro musko. Nekateri so bili zvezde doma, recimo Josipa Lisac in Leo Martin, drugi tudi v Sovjetski zvezi, tretji pa na Zahodu. Taka sta sijajna jazzerja Janko Nilovič in Dušan Gojkovič. Bili pa so tudi bendi, ki takrat niti niso bili zvezdniški, pa imajo danes blazen sloves, njihove plošče še dandanes veljajo za kultne. Bendi, kot so September, Predmestje, Izvir, Grupa 220 … Plošče se pa najdejo povsod, tudi tam, kjer bi najmanj pričakoval. Največ v štacunah z rabljenim vinilom, najbolje so založene v Zagrebu, Novem Sadu in Beogradu. Pa tudi na podstrešjih, v kleteh raznih babic, tet in stricev. V studiu imava z Baktom ogromno čisto brezveznih plošč, ker veliko prijateljev misli, da s tem, ko nama prinesejo zbirko svojega strica, da nama delajo uslugo. Jasno, tisti strici, ki imajo resnejše zbirke, jih ne dajejo naprej. Povprečne zbirke pa so ponavadi ena sama groza. Popevkarska poplava.
A ni zanimivo, da je v časih kulturnega in multimedijskega obilja, vsaj za aktivne mlade žurerske generacije, najbolj ozvežilna muzika iz 60. in 70. let? Je to povezano s tem, da je do te glasbe dokajtežko priti, saj – razen popevkarskih klasik - ni pravih antologijskih izdaj slovenske muzike iz tistih časov?
Ja, to je nekakšna progresivna regresija. (smeh) Pozorno, ali skoncentrirano vračanje h starim scenam in žanrom, kar se že nekaj čas dogaja v raznih godbah in kar paradoksalno deluje sveže. Mogoče je malo klišejsko rečeno, a ravno v tem informacijskem preobilju in zasipavanju nekako bolj spoštujemo ali pa bolj zbudi našo pozornost, če nam nekdo dostavi nekaj kar je konceptualno sklenjeno, bolj poglobljeno in na nek način novo (čeprav v resnici staro!), predvsem pa drugačno od vsega vsakodnevnega sranja. To je jasno povezano s tem, da je do te glasbe težko priti, drugače sploh ne bi bilo zanimivo. To, da se od muske, ki je starejša od recimo 25 let, stalno prežvekuje le iste znucane popevke, sploh ne bi komentiral. Sem pa na en način tega tudi vesel, ker drugače naš projekt definitivno ne bi bil tako zanimiv, ne bi pritegnil toliko ljudi. Prevlada popevke deluje v našo korist. (smeh)
Zakaj ne vključujete v mikse še za odtenek več slovenske glasbe? Je težko priti do posnetkov?
Štos je v tem, da je bilo v Jugoslaviji nekaj avtorjev, ki so bili zares neverjetni. V dolgoletnem obdobju niso izdali nič, ampak nič slabega ali nezanimivega. In mi trije (Bakto, Woo-D in jaz) smo se na nek način osredotočili na njih, deloma tudi nezavedno. In večina teh izvajalcev ali skladateljev je, ali je bilo, Srbov in Hrvatov, tudi Črnogorcev. Drugi štos je, da je v Sloveniji res dominirala popevka, ki je kar nekakšna rdeča nit tegale pogovora in čeprav se je v popevki dogajalo ogromno zanimivega, pa gre jasno za izjemno konservativno in poštirkano formo, ki je ne raziskujemo toliko, kot bi jo lahko. Na tem področju smo v bistvu pravi zelenci. Do slovenskih plošč je težko priti, ampak v bistvu nič težje kot drugih jugo plat. Ene plate nekaterih kasnejših slovenskih bendov, ki pa so že takrat, v 70., 80. letih v jugoslovanskem kontekstu veljali za progresivce, pa so res zelo zelo redke. Recimo album skupine Izvir, ali pa od Na lepem prijaznih.
Kaj boš vrtel na ŽZR8? Tvoj razpon je zelo širok, verjetno boš skušal nekako povezati vse te indie(janske) zgodbe v nek niz?
Ja, na ŽZR8 bom vrtel precej raznoliko musko. Glede na to, da gre za štukanje časa med menjavami bendov, musko z gruvom in, jasno, ne teh naših retro fazonov, ampak bolj sodobno produkcijo postžanrov. Od brejkov, mogoče malo hiphopa do nudisca. V glavnem musko, ki ni povsem nišna, hkrati pa nobenih komercialnih jajc.
Kje te oz. vas še lahko ujamemo tja do konca leta?
Do novega leta je kar veliko zadev. Prav Tetkine radosti delamo 10. 12. v Mariboru, dan zatem v Celju, še teden kasneje pa v Zagrebu. Zanimivo je, da so se Tetke blazno prijele na Hrvaškem in v Srbiji, v obeh državah nastopamo kar veliko. En skoraj bendovski nastop imamo na decembrskem Zelenem soncu v Gali hali na Metelkovi. Z Marjanom Staničem in Baktom. Bobnar in dva didžeja. Skupaj bomo nastopili prvič, je pa precej drugače kot klasično sukanje plošč. In zelo zabavno.
Broka, Woo-D in Bakto o Tetkinih radostih:
Tetkine radosti3 tizer:
NAGRADNA IGRA: Kdo so člani kolektiva Code.EP?
Če želiš svoj izvod Tetkinih radosti št. 3, odgovori na nagradno vprašanje in stisni pesti. Priporočamo ljubiteljem korenin jugo pop-rocka in zelo odprtim klubskim glavam.
Nagradna igra je zaključena, cdje smo nagrajencem poslali po pošti.
