Še sreča, da imamo Kino Šiška, v katerem lahko gostimo tako vroča glasbena imena kot so ustvarjalci prvega albuma, ki je v letu 2009 naskočil vrh britanske lestvice.
V Kinu Šiška, ki je v zadnjih dveh letih postal res center urbane (predvsem glasbene) kulture v prestolnici, so tokrat gostili britansko zasedbo White Lies. Trije mladeniči iz Londona so avtorji plošče, ki je lani v prvem tednu novega leta suvereno zasedla vrh britanske lestvice. Nekoliko temačno indie godbo kritiki radi primerjajo z Joy Division, the Editors in Franz Ferdinand, v Ljubljani pa so predstavili tudi nekaj čisto novih skladb, ki izidejo na prihajajoči plošči Ritual.
Skupino, ki je v Šiško prispela z dvourno zamudo iz Londona, so v zaodrju pričakali zbrani novinarji in oboževalke, ki so v nagradnih igrah zadele srečanje in fotografiranje s skupino. Vsi trije člani so se potrpežljivo pogovorili z mediji, se podpisali na ovitke plošč in fotografirali z oboževalci, vmes za nekaj trenutkov pred zbranimi odigrali namizni tenis in nato po ogrevalnem nastopu prekmurske skupine Sphericube stopili pred svoje zvesto in predvsem mlado občinstvo.
Charles Cave, Harry McVeigh in Jack Lawrence-Brown v zaodrju Kina Šiška.
Slabo uro in pol dolg nastop so otvorili z A Place to Hide iz prvenca To Lose My Life..., odziv občinstva pa je pričal, da so si tudi ljubljanski privrženci koncerta nadvse želeli. Komunikacije z zbranimi smo z odra slišali bore malo ali skoraj nič, čeprav so iztegnjene roke in huronski odzivi vsakič, ko je tudi pevec Harry McVeigh dvignil roke ali stopil bližje k prvim vrstam, pričali, da bi bend s publiko lahko počel, karkoli bi si želel. Ali znal narediti. Fantom še manjka nekaj odrske kilometrine, da bi znali iz koncertov iztisniti maksimum. Na trenutke monotona godba se je razživela proti koncu – vmes so predstavili nekaj novih skladb iz prihajajoče plošče Ritual, ki izide januarja. Največ toplega odziva je požela na spletu dobro promovirana Strangers in že aktualni singel Bigger Than Us.
Med dodatkom so razveselili z Farwell to the Ground, The Power and the Glory in največjo uspešnico Death. Celotna dvorana je s toplim aplavzom pospremila odhod benda z odra. Njihovo skrivnost uspeha pri mlajši generaciji niti ni tako težko razumeti. Ljubezenska lirika meji ravno v dovoljšnji meri na brezupno romantiko in temačno stran tragične ljubezni brez odvečne "šminke" in poziranja. Kot emo, ki ni emo, temveč je navdihnjem ravno s pravimi bendi, ki so tovrstno glasbo spravili v širši kontekst javne sprejemljivosti. A preden koga užalimo, raje ostanimo pri izrazu "plesni indie rock".
