Liamu Gallagherju, samozavestnejšemu od bratov Oasis, ni bilo nikoli moč očitati strahopetsva. Z naslonjeno glavo pod mikrofonom je že trmoglavo marširal naprej leta 2000, ko je Noel Gallagher izstopil iz evropske turneje Oasis, zdaj ko ista skupina brez starejšega brata in pod drugim imenom koraka naprej, je podobno. Beady Eye imajo v Italiji zveste privržence in Liam se na zapuščino bivše skupine požvižga. Ime je drugo, pesmi prav tako, a še vedno enake.
16. marec, 2011. Pred milanskim Alcatrazom, "klubom" za 2000 ljudi, ki redno gosti največja imena svetovne glasbe, se tare oboževalcev Oasis. Nekateri nosijo frizure kot brata Gallagher, drugi poskušajo oponašati njuno obnašanje, nekateri celo izgledajo kot Liam in vzbujajo pozornost z isto "mahajočo" hojo kot njihov vzornik.
Dve uri pozneje so na odru Beady Eye, skupina nastala na pogorišču Oasis, potem ko jih je pred enem zadnjih koncertov avgusta 2009 po vročekrvnem prepiru (spet) zapustil Noel. Brata sta se sprla pred začetkom koncerta v Parizu, po zraku so frčale kitare in obtožbe in starejši brat je odkorakal stran. »Pomanjkanje razumevanja s strani benda in menedžmenta« je velevala uradna Noelova izjava za javnost, Liam je menil, da je Noel le »razvajena, preobčutljiva primadona.«
Ostali štirje so se odločili marširati naprej. Liam, Gem Archer, Andy Bell in zadnji turnejski bobnar Chris Sharrock, so februarja izdali album Different Gear, Still Speeding, ki so ga na odrih prvič predstavili v sklopu krajše turneje po celinski Evropi.
Liam v nezaustavljivi drži. V ozadju Gem Archer.
Album ni glasbeno razodetje, pobje ostajajo fiksirani z glasbo šestdesetih in melodičnostjo klasičnega britpopa. V Milanu je pevec na oder prikorakal odet v italijansko zastavo, ki je ves čas dobro uro trajajočega koncerta ni snel. Občinstvo je kričalo, skandiralo »Li-am, Li-am, Li-am« (in občasno »No-el, No-el!«) in večino skladb prepevalo kot da gre za stare, že ponarodele uspešnice. Bend, ojačan z basistom in klaviaturistom – Andy Bell je zdaj presedlal iz basa na drugo kitaro, pa je statično, a z občutno svežim elanom zdrvel skozi celotni studijski prvenec. Mlajšemu Gallagherju ni očitati pomanjkanje karizme, pa čeprav se na odru skorajda ne premika, a njegova tipična poza z rokami za hrbtom in telesom naslonjenim na mikrofon, deluje nepremakljivo. Tudi, če bi se nanj usula celotna množica pod odrom.
FOTOGALERIJA
VIDEO GALERIJA
Vrhunci večera so z Lennonovo Instant Karma navdihnjeni The Roller, nostalgični Millionare in himnična The Beat Goes On, ki je prižgala na stotine vžigalnikov v dvorani. Beatles and the Stones z besedilom »preživel bo preizkus časa tako kot Beatli in Stonesi« je absurdna in pretenciozna (čeprav verjetno bosta z bratom ostala zapisana v zgodovino pop rocka), Bring the Light zveni kot nedokončan, sicer simpatično zastavljen demo posnetek. Kot dodatna potrditev, da ne gre za Oasis, priča vztrajno zavračanje izvedb starejših skladb, tudi tistih, pod katere so se podpisali ostali trije in ne večinski avtor »veliki brat« Noel. Namesto tega so v dodatku odigrali predelavo Sons of Stage skupine World of Twist v enako psihadelični različici kot so bile projekcije nad odrom. Na koncu je prisotnim zaželel lepe praznike (naslednji dan je Italija slavila 150 letnico združitve) skočil do publike se z njimi rokoval in odkorakal z odra. Vam je bilo všeč? Super. Ne? Tudi dobro. Ime je drugo, glasba je ostala pravzaprav ista, prav tako pa odnos, ki je iz dveh skreganih bratov ustvaril največja britanska zvezdnika zadnjih sedemnajst let.
izvedeni repertoar:
Four Letter Word
Beatles and Stones
Millionaire
For Anyone
The Roller
Wind Up Dream
Bring the Light
Standing on the Edge of the Noise
Kill For A Dream
Three Ring Circus
The Beat Goes On
Man of Misery
The Morning Son
** dodatek **
Sons of the Stage
Mimi Inhof
