Boštjana Narata smo najprej spoznali kot člana avantgardne rock zasedbe Sfiltrom, nato kot vodjo “tiste skupine, ki prihaja iz Ljubljane in igra ljudsko glasbo”, zadnji dve leti pa nase opozarja tudi s kantavtorstvom. V teh dneh je izšla njegova druga solo plošča – in iztočnic za pogovor z njim je bilo dovolj.
Vaša druga samostojna plošča, sicer pa že deveta … zavidanja vredna zbirka glasbe.
“Kaj naj rečem, z leti se stvari pač nabirajo in zlagajo v celote, ki jih imenujemo albumi. Dva s Sfiltrom, pet s Kataleno in zdaj drugi kantavtorski. Res je, ni jih več tako malo.”
Konec sveta vedno pride nenapovedano zveni apokaliptično, a po drugi strani napoveduje tudi katarzo.
“Konec sveta, o katerem govori novi album, je precej intimna izkušnja. Oziroma če citiram Polono Janežič, svojo soborko iz Katalene in soigralko na zadnji plošči, ki je v romanu Sinbadove muze, ki izide jeseni in iz katerega je ta verz tudi prišel, zapisala: “Konec sveta je tudi tokrat prišel nenapovedano. Kot ponavadi. S tem seveda ne mislim nič dobesednega, sicer ne bi bilo ne tebe ne mene. Svet se ti podre, ko se rodiš. Svet se ti zruši, ko te nekdo izda. Svet se ti sesuje, ko te zavrne ljubezen. Svet izgine, če ti nekdo umre. Svet je nepomemben, če te ni.”
Nekdaj je za ljubezen veljalo, da prihaja nenapovedano, in čeprav na plošči ni izrazito ljubezenskih besedil, ne manjka vpogledov v odnose med moškim in žensko.
“Ljubezen še vedno prihaja nenapovedano, tako kot smrt. Pa saj ti dve se že od nekdaj radi sprehajata z roko v roki. Kar se čakanja tiče: ne čakam na ljubezen in ne čakam na smrt. Obe predvsem skušam razumeti. In verjetno zato pišem.”
Konec sveta prinaša še eno spremembo glede na prvenec – prekaljeno glasbeno zasedbo, ki je snemala (in bo najbrž tudi nastopala) z vami?
“Seveda. Sicer še vedno nastopam tudi sam, kot kantavtor v klasičnem pomenu besede, ampak ploščo bomo predstavljali predvsem kot zasedba, ki jo poleg mene sestavljajo še Matevž Kolenc, ki podpisuje tudi aranžmaje, na bas kitari in kitari, že omenjena Polona Janežič na klaviaturah, Jelena Ždrale na violi in Blaž Celarec za bobni.”
Katalena so iz projekta postali vaša vsakdanjost. So ti avtorski projekti torej “oddih, na katerega lahko v prihodnosti še računamo”?
“Pojma nimam, kam me bo zanesla prihodnost. Za zdaj se tako v Kataleni kot v svojem kantavtorskem početju počutim odlično, zato z delom nadaljujem. Če pa se bo zgodilo še kaj drugega, pa tudi prav.”
Če končava na začetku … vaša deseta plošča?
“Tehnično gledano je že tale deseta, sam med “svoje” namreč prištevam tudi ploščo Orkestra Mandolina iz Ljubljane, v katerem sem igral pred (zdaj že kar) davnimi leti. Enajsta torej? Ne vem, ampak glede na to, da bo zaokrožala enajsterico, bo morala biti nekaj posebnega.”
