Na klaviaturista in bobnarja smo se dodobra načakali, saj je zasebno letalo zamujalo zaradi gneče na letališču, nato sta se morala še lepo urediti, nazadnje sta le stopila pred medije. Slednje ne preseneča, saj so Duran Duran pojem polikanih osemdesetih, zastavonoše nove romantike, popkulturni artikel, ki je osmo desetletje ožigosal kot redkokatera glasbena formacija. Ko sta se Rhodes in Taylor udobno namestila v velik naslanjač razkošnega apartmaja v centru Budimpešte, sta se izkazala za gostobesedna in pronicljiva sogovornika. Zaradi prostorske stiske objavljamo le del pogovora, ki bi trajal še dlje, če nas ne bi prekinil vidno nervozen turnejski menedžer, ki je zamujal na tonsko vajo pred koncertom.
Kje bi začeli pogovor – na začetku ali na koncu?
Nick: Dajmo kar od začetka.
Je bila nova romantika reakcija na surovo estetiko panka? Je bil ta svileni, polikani, mehki pop zvok naravni odskok nihala, ki je na drugi strani s pankom zašlo v grdo, umazano, surovo in agresivno pozo?
N.: Po moje je šlo za naravno nadaljevanje. Pank, ki smo ga mi oboževali, torej Sex Pistols, The Clash, The Buzzcocks ... vsi ti bendi so imeli veliko stila, bili so zelo vizualni, z odličnimi, domiselnimi posterji. Res jim je bilo mar, kaj počnejo. Ko se je pank sprevrgel v nasilno različico, ko so si ga prisvojili obritoglavci, je prenehal biti umetniško gibanje. Takrat smo šli naprej. Po razpadu Sex Pistols in vsem, kar se je zgodilo s Sidom in Nancy, je vse zelo hitro zgorelo. Osebno se mi zdi, da smo imeli vsi iz tistega obdobja nekaj skupnega: oboževali smo Davida Bowieja in vsem nam je bila blizu ravno ta vizualna podoba panka. Seveda tudi glasba. Verjetno je res šlo za naravno evolucijo.
Kateri moment Duran Duran je potem najbolj pankovski?
Roger: Verjetno Carless Memories. Ima tisti nažigaški zagon in odnos. Verjetno tisto, ja.
To se je bolj navezovalo na v zadnjem hipu odpovedan izid albuma Reportage. (Plošča, načrtovana za leto 2006, bojda ni izšla zaradi preostrega političnega podtona, ki je obsojal ameriško-angleško invazijo na Irak, op. a.). Zakaj je bila založba tako proti izdaji?
N.: Niso bili proti izdaji, rekli so, da na njej ne slišijo radijske uspešnice. Vprašali so, ali bi lahko spisali in posneli še kakšno komercialno uspešnico. Če bi mi takrat rekli, da ne, bi plošča izšla takšna, kot je bila. Hkrati se nam je ponudila priložnost sodelovanja s producentom Timbalandom. Njegov načina dela se nam je zdel svež in moderen. Plošča Reportage je bila naravno nadaljevanje plošče Astronaut, zdaj pa smo imeli priložnost delati z Justinom (Timberlakom) in Timbalandom. Reportage smo samo "pospravili", Andyja (Taylorja, basista) takrat ni bilo z nami, vleklo nas je v druge glasbene smeri, a vsi se strinjamo, da jo nekoč moramo dokončati. Album namreč ni čisto dokončan, a nekoč bo – in tedaj bo zanimiv artefakt neke glasbene zgodbe.
Kdaj ste odkrili, da imate samosvoj, prepoznaven zvok?
N.: Šlo je za naš manifest. Želeli smo svoj, specifičen zvok. Odraščali smo v sedemdesetih, ko je imel vsak svoj zvok. The Clash niso zveneli kot Sex Pistols, David Bowie ni zvenel kot Cockney Rebel, Genesis ne kot Pink Floyd ... Ugotovili smo, da če želimo imeti bend, moramo imeti specifičen zvok. Tako smo zlepili vse tisto, kar nas je navduševalo: ščepec funka, glama, panka, rocka, nemške elektronske glasbe ...
R.: Spomnim se razgovora s Timbalandom, še preden smo posneli eno samo noto: "Fantje, nujno, nujno moramo ujeti ta vaš specifični zvok. Vsi kopirajo zvok Duran Duran, vi pa od njega bežite. Zakaj?" To mi je dalo misliti. (Smeh.) Mi smo kopirali ideje drugih, a ko smo jih zložili na kup, so bile naše stvaritve. Bilo je izvirno. Ljudje me pogosto sprašujejo, kaj bo naša zapuščina, ko nas več ne bo med živimi, in vedno odgovorim, da skladbe. Ta unikatni zvok, ki smo ga ustvarili.
Bo Mark Ronson produciral tudi naslednjo ploščo?
N.: Najverjetneje. Radi bi, da jo, praktično smo že zmenjeni. Vse drugo je stvar koordinacije.
Zakaj ravno ime Nick Rhodes?
N.: Delali smo intervju, naš prvi pogovor za medije. Novinar je vprašal: "In kako vam je ime?" Nick. In John pribije: Rhodes!
Sem mislil, da si ime prevzel po klaviaturah Rhodes.
N.: Ne, ne.
Torej ni bilo predlogov, da bi se imenoval Nick Moog ali Nick Hammond?
N. (v smehu): Ne. Odlična ideja!
R.: Pred tedni sem doma našel kaseto s prvimi demo posnetki, na katero smo napisali tudi imena glasbenikov. Jaz sem imenovan Roger Rogers!
Zaradi Paula Rodgers (pevca zasedb Free in Bad Company)?
R.: Ne, zaradi Rogerja Taylorja iz Queen. Zabavno, da sva čez leta oba pristala pri isti založbi. John si je izmislil Rogerja Rogersa. Bil sem užaljen. Saj mi je pravo ime všeč!
N.: Jaz sem se nekaj časa poigraval z mislijo, da bi bil Nick Dior.
R.: Res? Kul.
In kaj pravi Roger Taylor iz Queen, ko se srečata?
R.: Človek ... kdaj se boš že enkrat nehal ukvarjati z glasbo? (Smeh.)
N.: Veš, kaj je še bolj čudno? Nekoč sem videl podpis Rogerja Taylorja iz Queen in se spraševal, zakaj se je naš Roger tam podpisal. Ker imata skoraj identičen podpis!
Res? Mi lahko podpišeš kak album skupine Queen? (Smeh.)
R.: Če želiš! (Smeh.) Ampak tako se podpisujem od svojega petnajstega leta. Že takrat sem želel postati glasbenik ali nogometaš. Zato sem ga tako zgodaj naštudiral, da je bil estetski ...
Ste kdaj razmišljali, da bi se zaradi treh Taylorjev v bendu imenovali The Tailors (Krojači, op. a.)? Pa še šlo bi v vizualni koncept benda ...
N. (huronski smeh).
R.: To bi zvenelo malce preveč ekskluzivno, mar ne? (Smeh.)
Tako kot so se INXS v začetku imenovali Farriss Brothers.
N.: Ja, točno tako! In zato ... ne. (Smeh.)
Eno vprašanje me že dolgo časa zabava. Rock Rod, zvesta replika lulčka Warrena Cuccurulla (kitarista Duran Duran med letoma 1988 in 1997) ...
N. (prekine): Bojim se, da nimam veliko povedati, a nadaljuj ...
Odličen kos uradne krame benda (merchandise), verjetno je šlo za precejšnjo prodajno uspešnico na koncertih?
N.: Ne, ne. To je Warren plasiral na tržišče po izstopu iz Duran Duran. Ne vem, kaj ga je obsedlo, da je to naredil. Oboževalci so ga večkrat prinesli na srečanje z nami, tako da sem ga videl ... a z Rockom Rodom se že dolgo nisem srečal. Na srečo! (Smeh.)
Aha, jaz sem mislil, da je šlo za kolektivno idejo. "Daj, Warren, najprej ti, ker si najbolj nor, potem pa naredimo še mi svoje."
R.: Ne, ne. To ne bi bilo fer, ker bi nekdo moral imeti najmanjšega. Bilo bi grozno.
Saj bi lahko malo pogoljufali z velikostjo. Ali komu naredili večja jajčka. (Smeh.)
(Oba se smejita.)
Torej nimate nobenega izvoda v svojih uradnih arhivih?
N.: Ne, žal ne. Mislim, da ni niti enega v uradnih arhivih. Warrena imam res rad, a nekje je bilo treba potegniti črto. Rekli smo – dovolj je!
Baje se v uradnih arhivih skupine najde marsikaj. Nick, dolgo časa si veljal za uradnega arhivarja. Še vedno to počneš?
N.: Ja, seveda. Že leta skrbim, da se pomembne stvari glede Duran Duran hranijo v arhivih. Ne arhiviram jih jaz osebno, le poskrbim, da se ne izgubijo in da se katalogizirajo in pošljejo osebi, ki skrbi za te stvari. Kmalu bomo uredili arhiv. Gre za obleke, nagrade, zgodnje članke o bendu, glasbeno opremo in tako dalje. Zdaj so to zanimive stvari, seveda v začetku niso bile, tako kot vedno, a ko mine čas, pridobijo privlačnost.
Nick, vidva z Andyjem Warholom sta bila dobra prijatelja. Kaj vaju je najbolj družilo?
N.: V splošnem predvsem ljubezen do pop kulture: do glasbe, slikanja, fotografije, televizije ... Andy je bil zame fascinanten predvsem zato, ker se je v njem skrivala radovednost otroka, tudi v starejših letih. Zato je bil tako pomemben in produktiven, nikoli ni izgubil interesa do ustvarjalnosti in tehnoloških novotarij. Stremel je k veličastnosti. Precej ljudi trdi, da v osemdesetih ni ustvarjal pomembnih umetnin, da je le po naročilu fotografiral bogatune. Zdaj pa ljudje zanje plačujejo milijone in hkrati pravijo: "Saj tole so precej dobra dela, mar ne?"
Imate doma kakšna njegova dela?
N.: Ja.
R.: Prav neverjetno je, da si je zaželel, da bi nam oblikoval naslovnico za ploščo. Želel nas je naslikati, vsakega posebej, in narediti montažo različnih slik. Mi pa smo rekli: "Hm, The Rolling Stones imajo ovitek albuma, ki ga je ustvaril Andy. Torej nas to ne zanima." Če zdaj pomislim, kako kul bi mi bilo imeti portret, ki ga je naslikal Andy Warhol! To res obžalujemo.
Zadnje vprašanje. Bi ustanovili bend, če bi se srečali danes?
(Nekaj trenutkov oba molčita.)
R.: Na to je težko odgovoriti.
N.: Če bi bili najstniki, potem nedvomno.
R.: Dolgo časa smo potrebovali, da smo se našli. V tem poslu je težko najti resne glasbenike, zlasti v mladih letih, ko te zanima vse živo. Mi smo bili resni.
