Občinstvo je navdušenje nesramežljivo izrazilo z bučnim aplavzom in petjem, celo skeptični hrvaški "alter" mediji so priznali, da je produkcija šova na bistveno višji ravni kot siceršnji koncerti njihove največje medijske zvezde in neprimerljivo boljša od balkanskega povprečja.
"Gre za štiri dejanja. Na začetku je absolutno veselje, ki se odpira kot črni karneval brez veliko barv. Sledi kabaretski del, tretji je Mesto brez ljudi, nekakšna teatralna predstava, na koncu so največje uspešnice." Tako Severina povzema predstavo Dobrodošao u klub 2013, na kateri izvede svojih trideset uspešnic in ki je s sobotnim koncertom v Areni doživela četrto ponovitev. Sledi nastop v Ljubljani 30. maja, nato premor do jeseni, Zagrebčanka dalmatinskih korenin pa poleg omenjene predstave vseskozi nastopa tudi s klasičnim koncertnim repertoarjem. Ta dvotirnost je najbrž razlog, zakaj večina obiskovalcev ne pričakuje presežka ali česar koli drugačnega, zakaj DUK meče v isti koš z običajnimi koncerti. A razlika je velikanska.
Zametke aktualnega šova najdemo že v njeni turneji Tridesete, med katero je – in to s poškodovanim kolenom – kabarejski šov izvedla tudi v ljubljanskih Križankah. Tokrat gre za še bolj domišljeno in dovršeno predstavo, ki jo je režiral Slovenec Tomaž Pandur; njegov pečat vidimo v črno-belo-rdeči barvni kombinaciji kostumografije, scenografije in luči. "S Severino se poznava že dolga leta, redno spremlja moje delo, tako kot jaz njeno. Bila je fantastična v vseh pogledih, je zrela ženska in umetnica, ki poskuša vedno ustvariti nekaj novega. Predstavo smo razdelili v štiri sklope, štiri faze v življenju, lahko bi rekli, da gre za njene štiri obraze. Vsaka sekunda šova je avtorsko dodelana, premišljena, skreirana. To je razlika med običajnimi koncerti, saj je ta predstava nekje na robu koncerta, kabareta in muzikala. Spogleduje se s temi žanri, a noben ne prevladuje," je povedal Pandur. Poleg režije je Slovencem zaupala tudi koreografijo – opazili smo več značilnih "Maestro" gibov –, pa tudi vsi plesalci so Slovenci.
Kostumi so razkošni, Seve se, tudi ob pomoči plesalcev, preobleče ničkolikokrat. Koreografije so zahtevne in ambiciozne, a plesalci, s Seve vred, prepričljivo in brez težav izvedejo tudi točke, ki vključujejo visenje s stropa. Bend je številčen – ob četici spremljevalnih pevcev in benda jo spremlja še mini orkester –, a ostaja v ozadju, saj so pravzaprav vsi le kulisa za nastop osrednje zvezde. Nabor skladb ni presenetljiv – vse od Djevojke sa sela do zahtevnejših balad, balkanskega melosa, celo turbofolk klasik v drugačnem aranžmaju in novih plesnih uspešnic Italiane in Brada Pitta. Dramaturgija koncerta je razgibana, nastop raznovrsten – pri Grad bez ljudi Severino v fascinantni večerni obleki dvignejo visoko nad oder, pri Mili moj zapeljivo koketira s plesalci in si prižge cigareto, pri Pogled izpod obrva ob "visečih" plesalcih sceno dopolnijo ogromni baloni, na trenutke pa na velikem odru z dolgo pisto ostaja sama in nosi celotno breme zabavljanja polne dvorane. In ravno tukaj najbolj pride do izraza njena kilometrina.
Vsekakor tudi po štirih ponovitvah ostaja manevrski prostor za izboljšave, Seve tu in tam malce vokalno "zafuša", a kljub temu bi ekipi delali krivico, če šova ne bi označili za visokokakovostno produkcijo, ki se je ne bi sramovala marsikatera tuja zvezdnica. Šov je povsem primerljiv s koncerti na primer Pink in Shakire, le da je treba dodati še balkansko razpoloženje in emocije. Ni vam treba biti oboževalec Severinine glasbe, da bi znali ceniti to predstavo.
Vsekakor ogled priporočamo tudi slovenskim estradnicam; po videnem v Zagrebu ji nobena ne seže do kolen.
