Glasbeno uredništvo Stopa je Robbieja doslej v živo spremljalo štirikrat. Koncertni vtisi iz preteklosti se berejo kot nekakšna kronika, kot dnevnik njegove spreminjajoče se fizične in psihične kondicije. Prvič, leta 2001, v dunajski dvorani Stadthalle, po izidu plošče Sing When You're Winning, tik preden je njegova popularnost eksplodirala v medijsko stratosfero, smo šli domov odprtih ust. Vau. Občinstvo je začaral z nalezljivo energijo, trudil se je prevzeti vsakega posebej, bil je nemiren, željan uspeha in potrditve; na trenutke je celo spominjal na mojstra odrov Freddieja Mercuryja. Dve leti pozneje so bila naša pričakovanja prvi izkušnji primerno visoka, bilo je leta 2003, prav tako v avstrijski prestolnici, le da je intimno dvorano zamenjal mestni stadion, promoviral pa je ploščo Escapology. Večje, močnejše, razkošnejše, več vsega, več Robbieja, a manj doživeto. Takrat je že bil megazvezda, z impresivnim seznamom uspešnic, bil je medijsko vseprisoten, a kot je nakazovala nekoliko temačnejša plošča, sta izpostavljenost in pomanjkanje zasebnosti že začela terjati svoj davek. Koncert je bil kljub temu odličen, v primerjavi z drugo aktualno ponudbo brez dvoma v prvi ligi.
Naslednjo turnejo po izidu plošče Intensive Care, Close Encounters leta 2006, smo iz previdnosti preskočili. Singli so se zdeli vodeni, megleni, slaba kopija že slišanega iz njegovega repertoarja, nismo si želeli pokvariti dobrega vtisa. Gledajoč nazaj, prava odločitev. Kritike so bile sicer solidne, saj so ga mnogi »odkrili« šele takrat, tudi založba je imela velike upe, a bilo je jasno, da Robbiejeva energija peša. Povrhu ga je zapustil Guy Chambers, partner, ki je podpisal večino njegovih največjih hitov. Na eni strani zafrustriran zaradi neuspeha v ZDA, besen na paparace, na drugi strani neustavljivo odvisen od aplavza občinstva, po eni strani v iskanju mirnega zavetja, po drugi zavedno sredi žurerskih eskapad. Šele lani se je ponovno podal na obsežno turnejo in jo, ne skrivajoč ambicije, poimenoval Take the Crown. To je bil poskus ponovne osvojitve prestola, ki ga ni šlo zamuditi. Množično romanje Slovencev na zagrebški koncert v okviru omenjene turneje je redkokoga pustilo ravnodušnega. Robbie je car, Robbie ima velikega, Robbie je oh in sploh super, je poročala večina medijev, čeprav stadion ni bil poln (kar pa je bilo bolj kot z Robbiejem povezano s politiko zdaj že propadlega koncertnega organizatorja Adria Entertainment). »Če ste bili v Zagrebu prvič v življenju na koncertu Robbieja Williamsa, vam je po vsej verjetnosti bilo všeč. Zelo všeč. Ko odmislimo neprijeten dež ter infrastrukturno neprimernost stadiona Maksimir, je bil to nedvomno dodelan šov za 35.000-glavo množico, v srčiki pa sicer nekoliko postarani in nekaj kilogramov pretežki, a še vedno karizmatični zvezdnik. Če ste se udeležili kakšnega njegovega koncerta sredi prejšnjega desetletja, pa veste, da to ni bil Robbie v najboljši različici. Vendar: je to, da se zdi, da si svoj vrhunec že dosegel, in da je malo verjetno, da boš še kdaj v takšni formi, razlog, da se prenehaš truditi? Nikakor ne. Robbie je dokaz, da dobra roba ne zastara.«
To smo v Stopu zapisali avgusta lani. Aprila letos, četrtič pod odrom, smo ponovno ujeli iskrico, ki smo jo pogrešali. Za razliko od lanskega zagrebškega koncerta, kjer je deloval, kot da je na avtopilotu – ekstravaganten, bleščeč, megalomanski, očarljiv, a kljub temu zelo generičen šov – je tokrat dajal vtis, da se na odru dejansko zabava. S swingom se je v preteklosti večkrat spogledoval, pogosto je bil to kot nekakšen izlet iz sveta popa, kjer nanj prežijo težka bremena popularnosti. Ljubezen do swinga in ponovna vrnitev Guya Chambersa v ožjo ekipo mu je, ob podpori žene Ayde, s katero pričakujeta drugega otroka, prinesla stabilnost, samozavest in mu dala novega vetra. Turneja Swing Both Ways je dodelana do zadnje potankosti in kljub temu, da vključuje zelo malo uspešnic, dve uri mine, kot bi mignil. Orkester, spremljevalne pevke, gledališka scenografija, koketni plesalci, kostumografija, Robbie pleše, pleza, visi s stropa, stresa šale, se norčuje na račun svoje kilaže, se navidezno poroči s punco iz občinstva, poje žanrske klasike (Dean Martin, Cab Caloway, Frank Sinatra, Duke Elington …), svoje swingerske (Go Gentle, Shine My Shoes, Soda Pop, Swing Borh Ways …) in, da ne razočara tistih, ki morda niso bili pripravljeni na drugačen repertoar, ponudi še orkestrsko osvežen venček največjih uspešnic Let Me Entertain You / Rock DJ / Millennium / Come Undone / Old Before I Die / Candy, Angels).
Težko je pričakovati, da bo Robbie še kdaj tako lačen, pristen in energičen, kot je bil na začetku samostojne kariere, še posebej ker je očitno, da ga je družinsko življenje umirilo. A po tej turneji in z vrnitvijo Chambersa tudi kreativna prihodnost popzvezdnika ponovno obeta.
