»Odraščal sem ob glasbi petdesetih, country, rock'n'roll, doo-wop, to je bila osnova, nakar je sestra pripeljala svojega fanta, ki je poslušal težko metalno glasbo: Black Sabbath, Rainbow, Led Zeppelin, Dio, Deep Purple in tako dalje. Odprlo se mi je novo vesolje, bil sem razsvetljen. Že gledanje v ovitke plošč je bilo razburljivo,« pravi Michael Poulsen, ki je z zasedbo Volbeat postal šele drugi danski izvajalec, uspešen na mednarodnih odrih.
V prostranem, a neosebnem zaodrju festivala Nova Rock je mirno. Tehniki in občasno kakšen glasbenik sproščeno čebljajo, nekateri pijejo kavo, drugi si nabirajo hrano s samopostrežnega pulta. Med prisotnimi, ki so, kot se spodobi, zvečine v črnem, ameriški glam metalci Steel Panther v živopisnih oblačilih močno izstopajo. Njihove spremljevalke s silikonskimi vložki in v kratkih minicah že na prvi pogled izdajajo, kateremu taboru pripadajo. Komaj se vsi nagnetejo v kombi, že se vrata zaprejo in šofer zdivja proti drugemu odru, kjer bodo čez pol ure uspešno nagovarjali obiskovalke k slačenju majčk in razkazovanju bradavičk. A v zaodrju o kakšnem žuru ali razvratu ne duha ne sluha, edini razrvani so videti predstavniki založb, ki urejajo intervjuje s svojimi varovanci. Prvi od dveh članov Volbeat k nam pristopi pevec Michael Poulsen. S športno kapo in v običajnih oblačilih ni videti kot rockabilly James Hetfiled, ki smo ga vajeni s koncertov. »Mislim, da čakamo še Roba, ne?« Vzdih. »Kot običajno, vedno čakamo Roba.«
Ko se čez kakšne tri minute pojavi z nasmeškom in ga Poulsen predstavi »Rob, tisti, ki zamuja,« se razleze čudno brenčeč, pridušen zvok. Poulsen trzne, a verjetno gre za hrup pred zaodrjem, tovornjaki z opremo prihajajo in odhajajo ves čas. Čez nekaj trenutkov nas ovije čuden vonj in Poulsen ga s pogledom ošvrkne, ta pa ga pogleda z najbolj začudeno nedolžnim izrazom, kot da bi rekel: »Zakaj gledaš mene?«
Volbeat so po legendarnih Merficul Fate drugi danski bend, ki mu je uspel met v mednarodni areni. Ambiciozni Michael Poulsen je pred več kot desetletjem zapustil death metal zasedbo Dominus, ker se je zasitil enodimenzionalne godbe, in ustanovil nov bend, navdihnjen z ameriško glasbo petdesetih in šestdesetih, ki ga je spremljala od mladih nog. Ime so si sposodili po naslovu tretje plošče nekdanje zasedbe Vol.Beat, le eno piko je izvzel. Kritiki so prvenec The Strenght/the Sound/the Songs (2005) toplo sprejeli in bend se je vrgel v manični ritem turneja-plošča-turneja, vsakič z večjim uspehom. »Bend mora koncertirati,« pravi Poulsen, »in če pritegne vse več občinstva, tudi poskrbeti, da so stvari s produkcijskega vidika adekvatne. Samo glasba ne pomaga, če ni ozvočenja in tudi tisti na koncu dvorane ne vidijo, kaj se dogaja spredaj. Zato nismo nikoli varčevali pri odrski produkciji.«
METALLICI UKRADLI RIFFE
Leta 2007 so odprli koncert Metallice na Danskem, dve leti pozneje jih je največji metalski bend na svetu povabil za goste na ameriški turneji, kar je bila nepozabna izkušnja, ne samo za Poulsna, ki je svojo odrsko prezenco več kot očitno povzel po prvem možu Metallice, tudi ustroj njihovega delovanja je pustil močan vtis. »Ti fantje te navdihujejo, da bi stopil korak naprej. Imajo dober odnos s tehnično ekipo in predskupino sprejmejo z odprtimi rokami. Tako so organizirani in profesionalni, da lahko samo gledaš in se naučiš marsikaj. Mi za zdaj še nismo tam.« Za zdaj, pravim, všeč mi je ta ambicioznost. »Oh, Michael je stroj,« doda Rob. Poulsen je zdaj animiran. »Navdihujoče je slišati in gledati, kako je zanje še vedno prva glasba. Mi smo zdaj v tridesetih in včasih smo se pritoževali pred koncertom, da smo zdelani, a mi je James Hetfield vedno dejal: Lemmy jih ima sedemdeset, ne zdaj jamrat! Preprosto ti dajo potrebno energijo.« Kaj pa so glasbeno odnesli od skupne turneje z Metallico? »Ukradli smo jim vse kitarske riffe, tako da so morali spisati čisto nov album!«
Volbeat so svojo aktualno, peto ploščo Outlaw Gentlemen & Shady Ladies posneli z novim kitaristom. Rob Caggiano je od leta 2001, z dvoletno vmesno pavzo, igral pri Anthrax, enem od velikih štirih bendov trash/speed metala. Januarja lani se je prijateljsko poslovil od benda (še danes občasno nastopi z njimi), da bi se osredotočil na producentsko delo, a prvi bend, ki ga je dobil v studio, so bili ravno Volbeat, ki so ob treh ustanovnih glasbenikih v slabem desetletju zamenjali štiri kitariste. Mesec dni pozneje je Caggiano postal novi član Volbeat. »Navdušila me je raznolikost skladb. Anthrax nažigajo, Volbeat črpajo iz več vplivov, preprosto, ta glasba je bolj razgibana.«
AVTOBUS JE DOM
Nastal je manjši problem, Caggiano je živel v New Yorku, Volbeat so stacionirani v Kobenhavnu. »A kul je to, da smo že nekaj let prijatelji. Nekateri bendi so med sabo odtujeni, kot da živijo na Marsu, čeprav živijo v isti ulici,« pravi. »Trenutno sem v tranzicijski fazi, moje življenje je postavljeno na glavo. Še vedno imam stanovanje v New Yorku, a ga prodajam. Veliko časa preživim v Kobenhavnu, še več pa na turnejskem avtobusu. To imenujem zdaj moj dom, avtobusno posteljo na levi strani spredaj,« pravi v smehu. S Poulsnom se očitno dobro razumeta, vsaj sodeč po razgovoru. »O, ja. Z Robom sva največja »piflarja« (nerda, op. a.), kar ju poznam. Nenehno se pogovarjava o Volbeat in vseh možnih albumih drugih izvajalcev. Ljudje se hitro umaknejo, ko padeva v svoj 'film', tako hudo je.« In iz te piflarske afinitete se je razvil koncept aktualne plošče o bolj ali manj (ne)znanih odpadnikih Divjega zahoda in puncah, ki so jih obkrožale. Je težko pisati iz perspektive nekoga, ki ga nisi poznal in je že zdavnaj mrtev?
»Včasih je enostavno, včasih se pa namatram. So osebe, o katerih najdeš veliko informacij in jih ljudje poznajo, takšen je Doc Holiday. Drugi, kot sta denimo Black Bart in Pearl Hart, pa so skoraj popolni neznanci. A zanima me ravno to, oživljanje likov, ki jih ljudje ne poznajo. Te like najdem v knjigah in na spletu, jih preštudiram in nato nekako sami sedejo k določenim melodijam, ki jih imam že pripravljene. Nekako je treba najti pravi melos za vsakogar, Kingu Diamondu, ki gostuje na novi plošči, pač ne morem ponuditi pesmi o izgubi punce v osmem razredu. Zanj sem imel pripravljeno res težaško skladbo, ki govori o paralizi med spanjem. Poslal sem mu demo in takoj mi je vrnil osnutek njegove vokalne melodije. Nisem si mu upal poslati kakšnega country komada,« doda v smehu. »King je preprosto kralj. In energija skladbe je vsakič ključna.«
Energija je nekaj, česar Volbeat ne manjka. Ko nekaj ur pozneje na petkov večer stopijo kot glavni zvezdniki na Rdeči oder Nova Rocka, jih pričaka velika množica. Drveča godba je glasna, Poulsen, zdaj v jopiču iz džinsa brez rokavov, polnem našitkov svojih najljubših bendov, in z zalizano rockabilly frizuro deluje kot de facto šef benda. Basist Anders Kjølholm je običajno namrščen, kot da ob brenkanju strun opravlja težaško delo, Carragio nosi kapo, pod katero so dolgi lasje speti v čop, ki ga divje premetava med hitrimi kitarskimi solažami. Pri večini skladb buta ognjena pirotehnika, Poulsen, ki ves čas nagovarja občinstvo in ga prepričuje k enoglasnemu »yeah, yeah!« v ritmu skladb in stiskanju iztegnjenih pesti, se je res veliko učil pri Jamesu Hetfieldu. Njegova skupina je kot country/rockabilly različica Metallice in Green Day združena v eno. V Avstriji, kjer dolga leta neutrudno koncertirajo, je občinstvo več kot odzivno. S kakšnim pivom v roki so idealna glasbena kulisa za žurerski vikend.
SATANIZEM JE IMIDŽ
Ko se naš pogovor prevesi v zaključno fazo, se tudi vzdušje še bolj sprosti. Ko Poulsen stopi po kozarec vode, Rob šepetaje reče, naj Michaela nahecam, da ju nariše. »Ker dobro riše in to rad počne.« Ko mu predlagam idejo, je začuden, od kod vem za njegovo strast, a idejo hitro pograbi in Roba nariše kot pohotneža, kar slednjega spravi v hihitanje. Torej so Volbeat še vedno po duši najstniki? Ko pevcu omenim, da je od blizu videti mlajši kot na odru, se namuzne in nato s komaj zadržano resnostjo doda: »Sem tik pred upokojitvijo, torej hvala za kompliment.« Zanima nas, kako se bodo znašli med težaškimi bendi letošnjega Metalcampa, na katerem so, mimogrede, pred leti nastopili kot popolni anonimneži v zgodnjih popoldanskih urah.
Carragio vpraša, s kom si bodo delili oder v Tolminu. Ko se naštevajo bendi Opeth, Megadeth, Children of Bodom, Satyricon, Sabaton in My Dying Bride, je videti zadovoljen. »Mogoče bomo igrali več težkih skladb,« vskoči Poulsen. »Imamo toliko pesmi, da se lahko prilagajamo. Na res težkih festivalih dokažemo, da nismo rockerji, temveč imamo v arzenalu tudi res nažigaške pesmi, in obratno, na kakšnem pop rock festivalu radi presenetimo z bolj country, rockabilly melosom. Black metal bendi so imidž, ne pomeni, da so dejansko satanisti. Saj je pravih black metal bendov ostalo zelo malo, pa še ti se skrivajo po kakšnih jamah. Satyricon in Immortal, Emperor, to je vedno zabavno. Ni treba biti satanist, da bi jih podpiral, večina je le imdiž, nekaj redkih pa je čisto resnih. Kontrasti so odlični, rad se sprehajam po festivalih, ker tako dobivam navdih. V naši glasbi je toliko vplivov, da spadamo na večino festivalov.«
Kako pa je »sumljivimi damami« (Shady ladies, op. a.)? Se običajno družijo z bendom? »Ni jih toliko, kot bi pričakovali. Tako dolgo to počnem, da so zaodrja bolj in bolj dolgočasna,« pravi Carragio in se ozre okrog sebe. »Nič se ne dogaja. Poglejte tole danes!« Poulsnu se obraz razleze v navihan nasmešek: »Če poznate kakšna fajn dekleta, nam jih pripeljite, ker mi smo res grdi fantje!«
