Če začnemo na kratko – po lepotnem tekmovanju so jo nagovorili, da je začela z urami igralstva, svojo kariero pa jezačela že pri 16 letih leta 1950, po nekaj letih nepomembnih vlog pa je 1956 podpisala pogodbo s Paramountom in stopila v mednarodni prostor. 1960 je nastopila v filmu Dve ženski Vittoria de Sice in postala prva igralka z Oskarjem za vlogo, ki ni bila v angleščini. Vse ostalo je - 90-letna legenda.
Sofia Costanza Brigida Villani Scicolone se je rodila 20. septembra 1934 v Rimu v takratni kraljevini Italiji. Njena mama Romilda je bila učiteljica klavirja in igralka, oče Riccardo Scicolone Murillo (1907–1976) pa falirani inženir, ki je delal pri italijanskih železnicah. Z njeno mamo nista dolgo živela skupaj in nista bila poročena, Sophia pa ga je videla samo trikrat v življenju – pri petih in 17 letih in 1976 na njegovi smrtni postelji. Takratje povedala, da mu je odpustila, ni pa pozabila, kako je pustil njo in mamo brez sredstev za preživljanje.
Tri ženske
Ko je bila stara 4 leta, je dobila še sestro Mario, ki je oče ni hotel uradno priznati, oče pa si je pozneje ustvaril novo družino, tako da ima igralka še dva polbrata Giulliana in Giuseppeja. Potem, ko je oče odšel, se je mama zobema hčerama preselila nazaj k svoji družini v Pozzuoli pri Neaplju. Med drugo svetovno vojno je bil kraj pogosto bombardiran zaradi tovarn orožja, med enim napadom pa je Sophio, ko je bežala v zaklonišče, v brado zadel šrapnel. Po tem dogodku so se preselili v Neapelj k daljnim sorodnikom in se vrnili šele po vojni. Njena babica Louisa je kar v dnevni sobi odprla bar in prodajala domači češnjev liker, Romilda je igrala klavir, Maria je pela, Sophia pa je stregla in pomivala posodo. Zelo radi so ta bar obiskovali ameriški vojaki, nastanjeni v bližini.
Ko je bila stara 15 let, se je 1950 prijavila na tekmovanje za Miss Italije. Bila je izbrana med štirimi kandidatkami iz regije Lazio in bila izbrana kot ena od zadnjih treh finalistk, osvojila pa je naziv Miss elegance. Leta 2001 je Sophia Loren sodelovala v žiriji 61. Miss Italije, 2010 pa je okronala 71. miss Italije.
Od lepotice do igralke
Navdušeni nad njeno podobo, so jo prepričali, da se vpiše v nacionalno igralsko šolo Centro Sperimentale di Cinematografia. Prvič se je na velikem platnu pojavila kot statistka v filmu Mervyna LeRoya, Quo Vadis, štela jih je 16. Istega leta, 1951, je Lorenova nastopila v italijanskem filmu Era lui… si! si!, podpisana kot Sofia Lazzaro. V teh prvih letih je pobirala drobtinice in imela manjše vloge v več filmih, med drugim tudi la Favorita (1952). Potem jo je v roke dobil režiser Carlo Ponti, spremenil njeno javno podobo in tudi ime, Sophia (z P) in Loren kot približku priimka švedske igralke Marte Toren. Njena prva velika vloga je bila v filmu Aida (1953), za katero je dobila tudi pohvale kritikov. Istega leta je igrala tudi naslovno vlogo v Dve noči s Kleopatro (1953), preboj pa je doživela leto pozneje v Zlato iz Neaplja (1954), ki ga je režiral Vittorio De Sica. Škoda, da je slaba (1954) je še ena komedija z Lorenovo v naslovni vlogi, v katerem je prvič sodelovala z Marcellom Mastroiannijem, La Bella Mugnaia (1955) pa še eden od mnogih, ki sta jih v naslednjih letih posnela skupaj. Filmi Škandal v Sorrentu, Sreča, da sem ženska, Fant na delfinu, Legenda izgubljenih in Ponos in strast (1957) s Caryjem Grantom in Frankom Sinatro so bili največji v drugi polovici petdesetih.
Mednarodno znana zvezda
Lorenova je postala svetovna zvezda 1958, ko je s Paramountom podpisala pogodbo za 5 filmov. Med njimi so Strast pod bresti (1958) z Anthonyjem Perkinsom, Hiška na vodi (1958) z Grantom in Heller v roza pajkicah (1960) Georgea Cukorja, skupaj z Anthonyjem Quinnom. V slednjem se je prvič pokazala kot blondinka.
Leto 1960 je prineslo tudi De Sicin film Dve ženski, globok film s tragičnim koncem o materi, ki skuša v od vojne uničeni Italiji zaščititi svojo hčer. Lorenova bi sprva morala igrati hčerko, a je dosegla, da so ji dali vlogo matere (hči je bila Eleonora Brown). Odlična igra je Lorenovi prinesla številne nagrade, od Zlate palme v Cannesu do Oskarja za glavno žensko vlogo. Film ji je pripisal kar 22 mednarodnih nagrad, bil pa je tudi komercialno uspešen. Kljub dosežku Lorenova Oskarja ni sprejela osebno, jo je pa naslednji dan v Rim poklical Cary Grant in ji sporočil novico. V šestdesetih letih je bila Sophia Loren ena najbolj popularnih igralk na planetu, snemala je tako v ZDA kot v Evropi in nastopila v filmih s praktično vsemi velikani tiste dobe. V začetku desetletja je bila njena kariera na vrhuncu – za filme El Cid (1961) s Charltonom Hestonom in Padec rimskega imperija (1964) je prejela po milijon takratnih dolarjev. Leto zatem je bila še drugič nominirana za Oskarja v filmu Poroka po italijansko (1964), spet z Marcellom Mastroiannijem.
Zlata leta
Seznam njenih filmov je precej dolg, naštejmo le največje. 1960 je skupaj s Petrom Sellersom zaigrala v Milijonarji, Začelo se je v Neaplju (1960) s Clarkom Gableom, z Mastroiannijem v De Sicinem Včeraj danes jutri (1963), Lady L (1965) s Paulom Newmanom in Arabeska (1966), kjer ji je igralsko družbo spet delal Gregory Peck. Ona in Marlon Brando sta bila tudi v naslovnih vlogah Grofica iz Hong Konga (1967), ki je zadnji film Charlieja Chaplina. V letih od 1964 do 1977 je štirikrat dobila Zlati globus kot najbolj priljubljena ženska igralka na svetu. Potem, ko je 1968 dobila prvega otroka, je zmanjšala število filmov, ki jih je letno posnela. Večino vlog v sedemdesetih je odigrala v italijanskih filmih. Vidimo jo lahko v zadnjem filmu De Sice, Potovanje (1974) z Richardom Burtonom in še enkrat z njim v Bežno srečanje (1974).
Novembra letos bo minilo 50 let od premiere tega kontroverznega filma iz Hallmarkove serije Dvorana slavnih. Dve leti zatem jo lahko gledamo v filmu Kasandrin most (1976), film je bil velika mednarodna uspešnica, leto zatem pa spet z Marcellom Mastroiannijem v Poseben dan (1977) Ettorea Scolle. Film je dobil Zlati globus in Cezarja za najboljši tujejezični film, Lorenova pa za vlogo italijansko nagrado David di Donatello, sedmo v njeni karieri. Film je bil zelo dobro sprejet tudi pri Američanih. Tam je posnela triler Visoka tarča (1978), ki je naletel na mešane odzive. V desetletju je posnela tudi druge filme, ki so bili nominirani za nagrade – Sončnica (1970) in Mož iz La Manche (1972), ki je bil polomija kljub številnim nominacijam. Z Jamesom Coburnom in O. J. Simpsonom je 1979 posnela akcijski triler Ognjena moč.
Poslovna ženska in blagovna znamka
Po mednarodnem uspehu njene biografije Sophia Loren: Živeti in ljubiti, je posnela televizijsko priredbo knjige, kjer je igrala sebe in svojo mamo, 1981 pa je postala prva slavna ženska, ki je »izdala« svoj parfum z logičnim imenom Sophia, sledila pa je tudi linija za make up. V osemdesetih ni več igrala veliko, bolj se je posvečala vzgoji svojih dveh sinov. 1981 je zavrnila vlogo Aexis v Dinastiji, se je pa dogovarjala za gostujočo vlogo v Falcon Crest za sezono 1984 kot sestra Angele Channing. Po spodletelih pogajanjih je zadnji hip to mesto pripadlo Gini Lollobrigidi. Je pa zato zaigrala v televizijskem filmu Aurora (1984) skupaj s svojim 11-letnim sinom Edoardom Pontijem.
V svoji karieri je posnela več kot 20 pesmi, vključno z duetom s Petrom Sellersom, ki je bil čisto nor na njo in se je zaradi tega tudi ločil od svoje prve žene, Anne Howe. Lorenova je večkrat poudarila, da z njim ni imela ničesar. Sodelovanje je bilo orisani v filmu Življenje in smrt Petra Sellersa, kjer Lorenovo igra Sonia Aquino. 1991 je Sophia Loren dobila tudi Oskarja za življenjsko delo skupaj z opisom, da je Ena od pristnih zakladov svetovne kinematografije s številnimi nepozabnimi vlogami. 1995 je prejela tudi Zlati globus Cecila B. DeMillea za dosežke v svetovnem zabavljaštvu.
Nagrad za celo sobo
1993 je tudi sama podelila Oskarja za življenjsko delo režiserju Federicu Felliniju, za katerega bi morala zaigrati v filmu, ki ga je pripravljal posebej za njo, a ga je istega leta prehitela smrt. V devetdesetih in prvem desetletju novega stoletja je zelo skrbno izbirala svoje vloge, bolj se je posvečala drugim poslom, od kuharskih knjig, kozmetike, nakita in parfumov. Za film Pret-a-Porter (1994) z Julio Roberts in še enkrat več z Mastroiannijem je bila še enkrat nominirana za Zlati globus. Blestela je tudi kot usodna ženska v Stare sablje (1995), ko sta se zanjo tepla Walter Matthau in Jack Lemmon. Film je bil velika uspešnica in eden njenih najbolj finančno uspešnih. Ameriški filmski inštitut je 1999 Sophio Loren uvrstil na seznam največjih filmskih imen stoletja in sicer na 23 od 25 mest, 2001 pa je prejela posebno nagrado za svoje delo na filmskem festivalu v Montrealu. V tem času je tudi snemala v Kanadi, njen sin Edoardo je režiral neodvisni film Med tujci (2002), posnela pa je tudi mini serijo Življenje svetnikov (2004).
Sophia na Netflixu
Še pet let je minilo, da je posnela naslednji film, Devet, neke vrste nadaljevanje broadwayske zgodbe 8 ½ iz 1963, s tem, da se zgodba dogaja v Italiji, ko se režiser (Daniel Day-Lewis) ukvarja s snemanjem svojega naslednjega filma in številnimi ženskami, v filmu igrajo tudi Nicole Kidman, Judi Dench, Penelupe Cruz, Kate Hudson in Marion Cotillard. Za vlogo je bila prvič nominirana tudi za nagrado Igralskega ceha. 2010 je odigrala še eno biografijo, miniserijo v dveh delih, Moja hiša je polna ogledal, kjer je igrala svojo mamo, njo pa Margareth Made, posneto po spominih njene sestre Marie. K filmu se je vrnila poleti 2013 v Človeški glas po monodrami Jeana Cocteauja iz 1930, kratki film je režiral njen sin Edoardo Ponti. 2020 je posnela tudi dramo Življenje pred nami, ki jo je prav tako režiral njen sin. Ta in njeno zadnje delo, kratki dokumentarec, Kaj bi storila Sophia Loren, sta bila posneta za Netflix.
Sophia Loren od 2006 živi v Ženevi v Švici, ima pa tudi ranč v Hidden Valleyu v Kaliforniji, apartma na Manhattnu in na Floridi in vilo v Rimu. Vse življenje je goreča navijačica nogometnega kluba Napoli. Maja 2007, ko je bil Napoli tretji v drugi italijanski ligi, je za Gazzetto dello Sport povedala, da se bo slikala gola, če zmagajo. Stara je bila 72 let, upodobljena pa je bila tudi na Pirellijevem koledarju. Čeprav v dobri formi, je natanko pred enim letom padla doma v Švici in si zlomila kolk.
Carlo Ponti in Carlo Ponti
Poročena je bila dvakrat v življenju in to z istim človekom, velikim režiserjem Carlom Pontijem. Prvič sta se spoznala 1950, ko jih je ona štela 15, on pa je bil star 37 let. Čeprav že dolgo časa ni živel s svojo ženo Giuliano, uradno ni bil ločen, ko sta se z Lorenovo poročila 17. septembra 1957 v Mehiki. Da bi se izognil kazni za bigamijo, sta 1962 svoj zakon razveljavila, a nadaljevala skupaj. 1965 sta postala francoska državljana, potem ko je njuno prošnjo odobril sam francoski premier Georges Pompidou. Potem se je Ponti v Franciji lahko ločil od prve žene in se uradno poročil s Sophio 9. aprila 1966. Poročena sta bila vse do njegove smrti 10. januarja 1994, ko je bil Ponti star 94 let. V zakonu sta se jima rodila dva sina, 1968 Carlo Ponti mlajši in 1973 še Edoardo. Slednji je – kot že vemo - režiser in producent, medtem ko je njegov starejši brat uspešen dirigent v ZDA. Sophia ima tudi štiri vnuke. Njena sestra Maria se je 1962 poročila z najmlajšim sinom Benita Mussolinija, Romanom, tako da je nekdanja poslanka desnice v italijanskem in evropskem parlamentu, Alessandra Mussolini, tudi njena nečakinja.
Ponosno strastna
Leta 1957, ko je snemala film Ponos in strast, se je zapletla s Caryjem Grantom. Ta jo je spravil v naslednji film, Hiška na vodi (1958). Sprva bi v filmu morala igrati njegova žena Betsy Drake, ki je tudi napisala scenarij, a je Grant dosegel, da so jo zamenjali z Lorenovo, spremenjeni scenarij pa ni podpisala Drakeova. Proti koncu snemanja prvega filma je med Grantom in Lorenovo počilo, kar je prineslo precej napetosti pri snemanju Hiške na vodi. Grant, ki ji je omogočil vlogo, je upal, da se bosta pobotala, ona pa se je namesto njega odločila za Pontija.
Leta 1982, ko je prebivala v Italiji, je napolnila naslovnice časopisov, saj je 17 dni preživela v zaporu zaradi izogibanja plačilu davkov. Lorenova je povedala, da je napako storila njena računovodkinja, ni pa to kaj veliko vplivalo na njeno kariero. Sama je 1999 vložila tožbo proti 79 portalom za odrasle, ki so objavili njene gole in retuširane slike na internetu. V Rimu si lahko v prostorih Moderne kinematografije prav te dni ogledate razstavo ob njeni devetdesetletnici.
