Začela so se šestdeseta, Sellers je postajal vedno bolj čudaški, ločil se je od prve žene in čez prag pognal svoja otroka, svojo lucidnost, s katero je ustvarjal veličastne vloge, pa je zamešal v resnično življenje. 1963 je Stanley Kubrick Sellersa povabil k snemanju črne komedije Dr. Strangelove ali kako sem vzljubil bombo. V tem kultnem filmu je Sellers, ki je bil znan po tem, odigral kar štiri različne vloge: naslovno, nacističnega znanstvenika, ameriškega predsednika Muffleya, majorja ameriških letalskih sil T. J. King Konga in kapetana RAF, Mandrakea. Čeprav je bil sprva proti temu, ga je v to prepričal Kubrick. Moral bi biti še general Turgidson, a je peti lik odklonil, ker je bil preveč fizično zahteven. Kubrick je svojo odločitev utemeljil takole: »Kamorkoli se obrneš, vedno je nekje verzija Petra Sellersa, ki drži usodo sveta v svojih rokah.« Tudi vlogo Konga s teksaških naglasom je sprva zavrnil, pa je potem po zvočnem zapisu scenarista Terryja Southerna hitro osvojil dikcijo. Po prvem dnevu snemanja v kokpitu letala si je Sellers zvil gleženj, zato je Konga prevzel Slim Pickens, Sellersu pa so ostali trije liki, vse je odpeljal veličastno. Kritiki so bili navdušeni, Sellers pa je bil nominiran za Oskarja za vse tri vloge.
Dajmo se zadet
Okoli novega leta je Sellers snemal priredbo francoske igre Idiot, Strel v temi (1964). Anatole Litvak, ki je prevzel režijo, ni navdušil Sellersa, zato so ga producenti zamenjali z Edwardsom, scenarij pa predelali v komedijo s Clouseaujem. Dodali so komisarja Dreyfusa (Herbert Lom) in Cata (Burt Kowuk). Sellers je Clouseauja odigral v šestih Pink Panterjih od 1963 do 1982, le v četrtem ga je zamenjal Alan Arkin. V ostalih dveh ni več nastopil, v rebootu iz 2006 in 2009 pa je njegov lik prevzel Steve Martin. Na snemanju sta se Sellers in Edwards odtujila in nekaj časa komunicirala le preko lističev. Sellers je bil zahteven in naporen in je redno zapenjal s soigralci in režiserji. Proti koncu snemanja februarja 1964 je Sellers srečal Britt Ekland, švedsko igralko, ki je v Londonu snemala Streli v Batasaiu, samo 10 dni pozneje, 19. februarja, sta bila poročena. Sellers ni dolgo skrival svojega značaja, nesigurnosti in paranoje, znal je znoreti in bil nadvse ljubosumen, ko je Eklandova snemala filme z drugimi moškimi. Takoj po poroki je Sellers odšel v Kalifornijo snemat Wilderjev Poljubi me, tepček z Martinom in Novakovo, kjer se je ves čas prepiral z režiserjem. Ponoči 5. aprila je, preden je seksal s svojo novo ženo, vdihnil amilnitrit, vazodilatator, da bi povečal spolni užitek. V naslednjih treh urah je doživel osem infarktov in zaradi tega moral prekiniti snemanje filma. Zanj je potem Wilder rekel »Če hočeš doživeti srčni napad, moraš najprej imeti srce«.
Nazaj na nogah
Oktobra tega leta je Sellers dovolj okreval, da se je vrnil in posnel božično oddajo za ameriški ABC. Sellersa je skrbelo, da so mu infarkti poškodovali možgane in da si ne bo mogel zapomniti teksta, a je snemanje pokazalo, da se to ni zgodilo. Sledila je vloga perverznega psihoanalitika Dr. Fassbenderja v Kaj je novega, mačka? (1964) s Petrom O'Tooleom in Romy Schneider. To je prvi film, v katerem je sodeloval Woody Allen in tudi napisal scenarij. 20. januarja 1965 se je paru rodila hčerka Victoria, za snemanje Lov na lisico (1965), v katerem sta zaigrala oba, pa se je družina maja preselila v Rim. Film je režiral de Sica, ki je šel Sellersu močno na živce in je ves čas lobiral, da ga odpustijo. Potem je postal odkrito nezadovoljen z ženino igro, kar je poslabšalo njun odnos do te mere, da je na snemanju v njo vrgel stol. Po uspehu Mačke je producent Charles Feldman isto ekipo zbobnal še za nov projekt, Casino Royale, parodijo Jamesa Bonda, v kateri igra tudi Orson Welles.
Sellers je za film prejel 10 milijonov današnjih evrov. Na scenariju je delalo kar sedem ljudi, snemanje je bilo čisti kaos. Sellers je postal tako nesiguren, da ni več zaupal nikomur, na smrt se je skregal z Wellesom in pred koncem snemanja zapustil film. Nedolgo zatem mu je kraljica Elizabeta II podelila naziv CBE, dan pred podelitvijo pa se je stepel z ženo in kljub maski so se na podelitvi videle sledi njenih nohtov na obrazu. Naslednji film, Bobo, spet z ženo v istem filmu, je bil še hujši – po treh tednih snemanja v Italiji je Sellers naročil režiserju Robertu Parrishu, da odpusti Eklandovo. »Ne pridem nazaj po kosilu, če bo prasica še tu,« mu je zabičal. Po nekaj dneh je Sellersovo mamo stresel infarkt. Parrish mu je predlagal, da jo obišče v bolnišnici, a ni šel. Po nekaj dneh je umrla, brez da bi jo še enkrat videl, kar ga je še bolj pahnilo v njegov svet. Kmalu po snemanju je Eklandova vložila papirje za ločitev, ki je bila končana 18. decembra 1968, Spike Milligan pa ji je po tem poslal čestitko in rože. Film Bobo je bil ob premieri septembra 1967 slabo sprejet.
Birdie Num Num
Prvi film 1968 je bil Zabava, v katerem je bil nesposobni indijski igralec, ki po nesreči dobi vabilo na hollywoodsko večerjo. Vloga smešnega Indijca, ki krmi papigo z »birdie num num«, eno njegovih najbolj kultnih scen, je že na prvi pogled mešanica Indijca iz Milijonarjev in Clouesauja. Konec tega leta je sledil tudi Ljubim te, Alice B. Toklas, kjer je bil odvetnik, ki je postal hipi. V njem je bil po slabem Zabava Sellers po mnenju kritikov spet tisti pravi. 1969 je posnel črno komedijo, brutalno satiro družbe, Čarobni Kristjan (1969) z Ringom Starrom in celo serijo drugih igralcev kot so Christoper Lee, Spike Milligan, Raquel Welch in Richard Attenborough. Številna druga imena kot John Cleese in Yul Briner sploh niso napisana med igralci. Odzivi na film so bili večinoma negativni, premierno pa so ga pokazali na gala prireditvi z britansko kraljevo družino.
Zadnje desetletje
Po cameo gostovanju v Dan na plaži (1970) in resnejši vlogi v Hoffman (1970) je naslednje leto posnel V moji juhi je dekle (1971) z Goldie Hawn. Film je postal sedmi najbolj dobičkonosni tega leta v Veliki Britaniji, film pa je pokazal, da Sellers bolje igra vloge napornih in samovšečnih likov kot je vloga v slednjem filmu. Sledila sta še dva slaba filma, Kje boli (1972) in Duh opoldanskega sonca (1974), njegova igra pa je bila označena kot kaotična in niti malo smešna. Kljub tem filmom je Sellers na filmskem festivalu v Teheranu 1973 dobil nagrado za svojo tragikomično vlogo uličnega umetnika v Optimisti (1973). Milligan je nekoč povedal, da je bil prvi del sedemdesetih za Sellersa porazen in da se je že zdelo, da je njegova kariera končana. Od devetih filmov iz tega obdobja treh niso nikoli pokazali, peterica je bila polomija, uspel je le V moji juhi je dekle. Zasebno se je Sellers, sredi štiridesetih, videval s 23-letnim modelom Mirando Quarry. Poročila sta se avgusta 1970, kljub nasprotovanju njegovih prijateljev.
Človek brez lastnega obraza
Aprila 1972 je Sellers z Milliganom in Secombeom posnel zadnji Goon Show. Maja 1973 je propadel tudi njegov tretji zakon. Sellers je odšel v gledališče, da bi videl nastop Lize Minnelli. V samo treh dneh sta bila zaročena, čeprav je bila igralka zaročena z Desijem Arnazom mlajšim, Sellers pa še poročen. Preden je bil mesec naokoli, se je ta strastna romanca tudi končala. Sellers je bil osebnostno vedno bolj zaprt in čudaški. Brata Boulting sta ga označila kot problematičnega človeka, nezaupljivega, zagledanega vase in samo destruktivnega. Sellers praktični ni bil več kaj drugega kot skupek njegovih likov, človek, ki ni imel lastne podobe. 1974 je bil povabljen v oddajo Michaela Parkinsona in odpovedal nekaj dni prej, ker v oddajo pač ne more priti kot on sam. Ko so mu rekli, da je lahko kdo drug, je prišel, oblečen v gestapovsko uniformo. Po nekaj stavkih te vloge je sestopil iz vloge in postal on. Parkinson ga je označil za briljantneža, ki je publiki pokazal vso svojo virtuoznost. Spet, Sellers je za časopise povedal, da je komuniciral s svojim duhom Danom Lenom, ki mu je naročil, da naj spet postane inšpektor Clouseau.
Kraljica Sellersova
Leta 1974 je posnel tudi komično biografijo Veliki McGonagall o škotskem pesniku, upodobil ga je Spike Milligan, sam pa je igral kraljico Viktorijo. Film je bil porazen, Sellersova kariera pa na najnižji točki do takrat. Zaradi tega je bil prisiljen sprejeti mizerne plače in odstotke v TV produkcijah in reklamah, veliko manj kot je nekoč dobival za posamezen film. 1973 je bil obraz v tobačni reklami Benson & Hedges, 1975 v seriji oglasov za letalsko družbo TWA, kjer je upodobil različne potnike. Kljub vsemu se je teh oglasov Sellers prav tako lotil metodično in entzuiastično. Prelomnica v njegovi propadli karieri je bil Vrnitev Pink Panterja (1975) s Christopherjem Plummerjem namesto Nivena. Film je bil komercialna uspešnica in je prinesel 10-kratnik vloženih 3 milijonov funtov, Sellersa pa vrnil v prvo ligo.
Za vlogo Clouseauja je bil nominiran za Zlati globus. 1976 je sledil Pink Panter vrača udarec in med snemanjem je bil odnos med njim in Edwardsom pod ničlo. Edwards je omenil: »Če greš v umobolnico in opišeš prvega bolnika, ki ga srečaš, to je je postal Peter.« Pešalo je tudi fizično zdravje in Sellers je bil včasih na sceni popolnoma nemogoč. Njegovo obnašanje je bilo neprofesionalno in otročje, zbadal in žalil je druge ljudi in grozil, da bo šel domov. Zaradi tega je bilo zanimanja zanj kot igralca vedno manj. Vseeno je novi Pink Panter vrača udarec dobil pohvale in še enkrat več je bil nominiran za Zlati globus.
Same babe!
Marca 1976 je Sellers začel razmerje z igralko Lynne Frederick in se z njo poročil februarja 1977. Od vseh štirih žen je z njo ravnal najslabše – odnos je bil vlak smrti – od gorečega do sovražnega, sledila je sprava in obžalovanje. 20 marca 1977 je Sellers doživel drugi velik infarkt med poletom iz Pariza v London in je zato dobil vzpodbujevalnik. Po okrevanju je posnel Maščevanje Pink Panterja. Komercialno uspešen pa ni uspel pri kritikih, ki so bili rahlo siti klišejskega Clouseauja. Dogajanje za kamerami se je poznalo tudi v počasnem tempu filma, polnem nedodelanih idej, pogretih štosov in metanja po tleh, tako kritiki. Tudi Sellers se je navolil vloge in je po snemanju povedal: »Kar se tiče Clouseauja, nimam več kaj veliko dati.« Kljub temu, da so spremljali njegov propad, si ni pustil pomagati, ni hotel psihiatrične pomoči za svojo neuravnovešenost. Sellers je menil, da sploh nima lastne osebnosti in da potrebuje močan lik za svojo vlogo.
Tako nekako je povedal tudi 1978, ko je gostoval v Muppet Showu, za kar si je prislužil nominacijo za Emmy. Tam se je odločil, da ne bo on sam, pač pa serija likov z različnimi kostumi in narečji. Ko ga je Kermit vprašal, zakaj se ne sprosti in postane on sam, je Sellers odgovoril: »Ampak to, dragi moj Kermit, bi bilo popolnoma nemogoče. Nikoli ne bi mogel biti jaz. Vidiš, mene ni. Jaz ne obstajam. Nekoč sem bil jaz, a sem se dal kirurško odstraniti.«
Peščena ura je prazna
Zapornik iz Zende (1979) je ameriška komedija, kjer je Sellers igral človeka, ki mora vskočiti v vlogo nepričakovano izginulega kralja. To je zadnji film režiserja Richarda Quinea, v njem pa Sellers igra tri vloge – vlogo kralja, taksista in kraljevega očeta. Kritiki so imeli o filmu mešane občutke. Konec 1979 je nastal tudi film Dobrodošli, gospod Chance, tragikomedija o mentalno zaostalem vrtnarju, ki ga vsi imajo za intelektualca in ga pošljejo navzgor po družbeni lestvici. Film velja za enega najboljših vseh časov, Sellers pa je dobil za vlogo vrtnarja Zlati Globus in bil še drugič nominiran za Oskarja. Že 1971 si je po branju knjige Jerzyja Kosinskega, Being There, želel odigrati ta lik. Med snemanjem se je Sellers povsem umaknil v osamo in govoril le s svojo ženo in režiserjem Halom Ashbyjem. Shirley MacLaine, ki je igrala v filmu, je povedala, da je bilo igrati s Sellersom božansko, kritiki pa so vlogo označili kot krono njegove kariere.
Človek gnoj
Marca 1980 je Sellers vprašal svojo 15-letno hčerko Victorio, kaj si misli o filmu. »Najprej sem rekla, da je dober, potem pa, da je videti kot majhen debel starček in je znorel. Vame je vrgel kozarec s pijačo in rekel, da naj grem domov z naslednjim letalom.« O tem dogodku je slišala njegova starejša hčerka Sarah in mu povedala svoje po telefonu, ta pa ji je poslal telegram: »Po vsem, kar se je zgodilo danes z Viktorijo, sem lahko srečen, če ne bom nikoli več slišal zate. Ne bom ti povedal, kaj si mislim o tebi, mora ti biti jasno. Zbogom, tvoj oče!«
Bridki konec genija
Njegov zadnji film je Hudičeve spletke Dr. Fu Manchuja (1980). V filmu igrata še Helen Mirren in David Tomlinson. Produkcija je bila težavna, prva dva režiserja, Richard Quine in John Avildsen sta bila odpuščena, še preden je bil scenarij končan. Nad upodobitvijo Manchuja se je pritoževal tudi Sellers, prav tako ga je zdravje še kako oviralo pri snemanju. Spor med tretjim režiserjem Piersom Haggardom in Sellersom je privedel do tega, da je bil odpuščen tudi Haggard, režijo pa je skupaj z Davidom Lodgeom končal sam. Kritiki so bili neusmiljeni. »Težko je najti kakega drugega dobrega igralca, ki je posnel toliko zanič filmov kot Sellers, komedijant veličastnih talentov, a slabe presoje.«
Njegovi zadnji nastopi so bili serija oglasov za banko Barclays, posneti so bili aprila 1980 na Irskem. Morali bi biti štirje, a so bili potem, ko je Sellers spet doživel infarkt, dokončani le trije. Po dveh dneh v bolnišnici je kljub nasprotovanjem zdravnikov odpotval na filmski festival Cannes, saj je bil v konkurenci tudi Dobrodošli, gospod Chance. V Cannesu je Sellers spet opešal, vrnil se je v svojo rezidenco v švicarskem Gstaadu, kjer je pripravljal scenarij za Romanca Pink Panterja. Na prigovarjanje prijateljev se je za 30. julij v Los Angelesu dogovoril za angiogram, pregled žil, ki bi pokazal, če je sploh sposoben za operacijo srca. Spike Milligan je menil, da so težave z njegovim srcem zadnjih 15 let pripomogle k težavni personi. Kmalu po pregledu je propadel tudi četrti zakon, je pa v tem času navezal stike s svojim zdaj že odraslim sinom Michaelom. Šalil se je, da mora na njegovem nagrobniku pisati…
"Zvezda odra, filma in preživnin"
Sredi poletja, 21. julija 1980, je Sellers priletel iz Ženeve v London. Prijavil se je v hotel in potem šel obiskati prostor, kjer so raztresli pepel njegovih staršev. Naslednji dan je načrtoval večerjo s prijateljema iz Goon Showa, Milliganom in Secombeom. 22. julija popoldne si je odnesel kosilo v sobo in kmalu zatem padel po tleh z novim hudim infarktom. Odpeljali so ga v bolnišnico Middlesex v Londonu, kjer je umrl malo čez polnoč, 24. julija 1980. Star je bil 54 let. Na pogrebu 26. julija so na njegovo željo igrali In the Mood, Glenna Millerja, pesem ki so jo vsi Gooni sovražili. Morali so sedeti tam in poslušati. Bila je to njegova poslednja šala. 8. septembra so na njegov 55. rojstni dan organizirali spominski dogodek, poslovilni govor je imel David Niven. Čeprav je v dneh pred smrtjo črtal iz oporoke četrto ženo, je ta podedovala večino premoženja, 27 milijonov evrov v današnjem denarju, vsak od treh otrok pa je dobi 5000 evrov. Spike Milligan se je pritožil v imenu otrok, a Frederickova ni želela slišati ničesar. Točno 26 let pozneje je na isti dan zaradi infarkta umrl tudi njegov edini sin Michael. Po smrti je Blake Edwards namesto Romance Pink Panterja z drugim igralcem izdal film Sled Pink Panterja, ki je bil sestavljen iz izrezanih scen preteklih treh filmov. Frederickova je tožila, da gre za kršitev pogodbe in dobila še 3 milijone evrov odškodnine in odstotke od prihodka.
Velikan s slabim srcem in temno dušo
Peter Sellers je, skoraj 45 let po njegovi smrti, še vedno velikan komedije. Njegove igralske tehnike so posnemali mnogi. Začel je z glasom in potem dodajal plast za plastjo. Monty Pythoni so bili njegovi veliki oboževalci, v vsakem odrskem nastopu, vsakem radijskem in televizijskem skeču in zabavnih scenah v današnjih komedijah pa je nekaj Petra Sellersa, človeka brez svojega obraza.
