Igralec, ki se ga najbolj spominjamo po vlogi inšpektorja Clouseauja v seriji filmov Pink Panter, se je rodil 8. septembra 1925 kot Richard Henry Sellers v Southseau, predmestju Portsmoutha v Veliki Britaniji. Oba starša sta se tja preselila iz Yorkshirea, tako oče William kot mama Agnes Peg pa sta bila zabavljača, ki sta nastopala na različnih prireditvah. Čeprav je bil krščen kot Richard Henry, sta ga klicala Peter po njegovem mrtvorojenem starejšem bratu.
Ko je bil star le dva meseca, se je že znašel na odru kot statist v neki predstavi Kings Theatrea. Starša sta bila neprestano na turnejah, mali pa z njima, zaradi česar je imel zelo nestanovitno in težavno otroštvo. Oče je bil hladen, zato je razvil tesen odnos z materjo, kar je njegov prijatelj Spike Milligan pozneje ocenil kot nezdravo za odraslega moškega. Tudi njegov agent Dennis Selinger se je prvega srečanja z njim in mamo Peg spominjal kot nenavadnega. »Bil je izjemno plah mlad moški, kjer se je videlo, da ima glavno besedo mama.«
Leta 1935 so se Sellersovi preselili na sever Londona. Čeprav je bil oče Bill protestant, mama pa židinja, je Sellers obiskoval katoliško osnovno šolo. Družina ni bila premožna, vendar je Peg vztrajala, da gre v zasebne šole. Sellers se je že od mladih nog zanimal za religije in v času osnovne šole spoznal, da je pravzaprav žid. Židje sprejmejo vero po svojih materah, Sellers pa je razvil neke vrste kompleks krivde, da je židovsekga rodu in tega sploh ni želel slišati. V šoli je bil eden najboljših učencev, še posebej je blestel v risanju. Bil je nagnjen k lenobi, a so ga njegovi talenti varovali pred jezo učiteljev. Sellers se je spominjal, da je učitelj okaral njegove sošolce – »Žid zna katekizem bolje kot kdorkoli od vas.«
Ker je spremljal starše na njihovih nastopih, se je tudi sam kmalu naučil veščin odra, od njiju pa je dobil mešane občutke. Oče mu je dal vedeti, da ni dovolj dober za nič, razen za pometanje cest, medtem ko ga je mama vzpodbujala, da vztraja. Ko je obiskoval kolidž, je razvil tudi svoje sposobnosti improvizacije. On in njegov dober prijatelj iz tistega časa, Bryan Connon, sta oba rada poslušala radijske komedije. »Peter je imel neverjetno veselje oponašati ljudi v Monday Night at Eight. Imel je poseben dar za improvizacijo in skeče. V hipu je postal nekdo od ljudi, ki jih je slišal in k temu dodal še svoje lastne ideje,« se je spominjal Connon.
Vojna leta
Na začetku druge svetovne vojne je bil njegov srednješolski kolidž evakuiran v Cambridge. Sellersa mama ni pustila zraven, zato se je njegova formalna izobrazba končala pri 14 letih. V začetku 1940 se je družina umaknila v Ilfracombe severno od Devona, kjer je materin stric vodil gledališče. Sellers je tam pri petnajst letih dobil prvo službo kot postrešček, potem pa je počasi napredoval do prodajalca vstopnic in naprej do pomočnika vodje odra in lučkarja. Občasno je dobil tudi priložnost za manjše vloge. Z delom v zaodrju je dobil priložnost, da je spoznal nekatere velike igralce tiste dobe kot je na primer Paul Scofield, spoprijateljil pa se je tudi z Derekom Altmanom, s katerim sta na oder postavila prvo Sellersovo predstavo, Altman & Sellers. Mucla sta igrala ukulele, pela in zbijala šale.
V zaodrju je naletel tudi na bobne skupine Hot Shots in začel razbijati po njih. Bobnar Joe Daniels je opazil njegovo vnemo in ga učil igrati. Bobni so bili pravi inštrument za Sellersov temperament. Bil je tako dober, da je kazalo, da bo postal jazzovski bobnar, če ne bi prevladali njegovi improvizacijski talenti. Med vojno je tako začel igrati z različnimi orkestri, tudi s kvartetom njegovega očeta, potem pa je postal član ENSA, organizacije, ki je skrbela za zabavo britanskih enot in delavcev med vojno. Na teh koncertih je Sellers nastopal tudi kot komedijant.
Septembra 1943 se je pridružil letalstvu, čeprav se ne ve, ali prostovoljno ali je bil vpoklican. Njegova mama je zaman skušala uporabiti zveze in ga rešiti vojske zaradi zdravstvenih razlogov. Sellers je želel postati pilot, a je imel težave z vidom, zato je ostal na tleh. Običajna dela so mu bila dolgočasna, pa se je prijavil v skupino za zabavo in bil izbran. Sellers je potem z njimi prekrižaril domovino, preden so jih poslali v Indijo, gostovali pa so tudi na Šrilanki in v Burmi. Po vojni se je znašel tudi v Nemčiji in Franciji. Po besedah igralca Davida Lodgea, ki je v tem obdobju postal njegov prijatelj, je bil eden najboljših bobnarjev, kar jih je videl in je imel izreden talent za oponašanje oficirjev.
Stalni gost na radiu
Za ENSA je zadnjič nastopil poleti 1946 v Parizu, čez nekaj tednov pa je že bil v Angliji in potem odpuščen iz vojske še pred koncem leta. V iskanju dela je naletel le na občasne priložnosti za nastope. Včasih je bil na odru, velikokrat le enkrat, igral pa je tudi bobne za različne orkestre. Marca 1948 je dobil šesttedenski angažma v Windmill Theatreu v Londonu in med striptiz predstavami zabaval s svojimi komedijantskimi vložki. V začetku 1948 je pisal na BBC, kjer so ga povabili na avdicijo in 18. marca je debitiral v oddaji New to You. Njegove imitacije so bile dobro sprejete, zato je nastopil tudi naslednji teden. Razočaran nad počasnim napredovanjem kariere, je Sellers potem poklical radijskega producenta na BBC, Roya Speera in se pretvarjal, da je Kenneth Horne, zvezdnik radijske oddaje Much Binding in the Marsh. Speer ga je razkril in okaral, a mu je dal priložnost avdicije, ki je privedla do nastopa v ShowTime 1. julija 1948 in pozneje sodelovanja s Tedom Rayem v Ray's a Laugh. Do konca leta je bil Sellers že redni gost različnih oddaj.
Konec 1948 je tretji program BBC začel oddajati komedijo Tretja divizija, v kateri so nastopali Harry Secombe, Michael Bentine in on. Nekega večera sta Sellers in Bentine obiskala Hackney, kjer je nastopal Secombe, ta pa je Sellersa spoznal s Spikeom Milliganom. Ta je potem poskrbel za prvih nekaj oddaj velike četverice.
Oddaja bedakov
Leta 1949 je Sellers začel razmerje z avstralsko igralko Anne Howe, aprila 1950 jo je zaprosil in septembra 1951 sta se poročila. 2. aprila 1954 se je rodil njun sin Michael, štiri leta pozneje pa še hčerka Sarah. Sellers se je 1950 prvič srečal tudi s filmom, ko je sinhroniziral glas mehiškega igralca Alfonsa Bedoye v Črni vrtnici. In potem so 3. februarja 1951 Sellers, Bentine, Secombe in Milligan ustvarili poskusni posnetek z naslovom The Goons (Bedaki) in ga poslali Patu Dixonu na BBC, ki ga je navdušen uvrstil v spored. Prvi Goon Show je bil predvajan 28. maja 1951 pod imenom Crazy People (Nori ljudje). Sellers je sodeloval v prav vseh desetih delih, ki so se predvajali do januarja 1960. Oddaja se je začela s 370 tisoč poslušalci in na koncu dosegla 7 milijonov Britancev. Označevali so jo kot verjetno najbolj vplivno komično oddajo vseh časov. Za Sellersa je to pomenilo končni preboj.
Leta 1951 so Goonsi našli pot tudi na film – Penny Points to Paradise. Sellers in Malligan sta potem napisala scenarij za Let's Go Crazy, kjer je Sellers pokazal svoj talent za upodobitev različnih likov v enem filmu, naslednji Down Among the Z Men s fanti iz Goons pa je bil polomija. 1954 je Sellers nastopil sam z znanimi imeni v komediji Ukazi so ukazi, film pa je Sellersu zagnal filmsko kariero.
Male vloge
Sprva je Sellers dobil le manjše vloge kot je bil policijski šef v John in Julie (1955). Veliko večjo minutažo je imel v legendarnem prvem filmu Morilci stare gospe (1955) z Alecom Guinessom. Film, ki ga je mnoga leta pozneje na novo posnel Tom Hanks, je bil velika uspešnica v ZDA in doma in je bil celo nominiran za Oskarja za najboljši izvirni scenarij.1956 je Sellers spet nastopal v televizijskih komedijah, baziranih na The GOons: Tedenski idiot, 2. nagrada in Fredov sin. Vse oddaje so predvajali na novi televiziji ITV. 1957 ga je filmski producent Michael Relph, navdušen nad njegovimi predstavami na televiziji, povabil k filmu Najmanjši šov na Zemlji skupaj z Billom Traversom in Virginio McKenna. Film je postal komercialna uspešnica in je danes ena od britanskih povojnih klasik. Sellers je posodil glas liku Winstona Churchila v vohunskem filmu Mož, ki ga ni bilo (1956), leto zatem pa je nastopil kot lik v odbiti Zampijevi komediji Gola resnica skupaj s Terry-Thomasom, Peggy Mount in Shirley Eaton.
Čudak
Sellersove težave z začetkom kariere in v osebnem življenju so ga pripeljale do astrologa Mauricea Woodruffa, ki mu je prerokoval praktično celotno kariero. Po srečanju z indijanskim vračem v Ameriki je bil prepričan, da se je v njega preselil komedijant Dan Leno, ki je umrl 1904. Leta 1958 je prav zanj režiser Val Guest pripravil film Po potoku. Film je bil dobro sprejet tako doma kot v ZDA in odskočna deska za večje vloge. Sellers je potem posnel še en film s Terry-Thomasom, kjer sta igrala dva kriminalca – fantazijski musical Palček. Film, v katerem je Terry-Thomas blestel, vloga za Sellersa pa je bila zastavljena porazno, je bil njegov prvi stik s Hollywoodom. Istega leta je izdal tudi svoj prvi studijski album s pesmimi in skeči in album je celo prišel na tretje mesto angleške lestvice albumov. Sellers je posnel tudi svoj prvi film z režiserjema in dvojčkoma Johnom in Royem Boultingom, Carlton-Browne of the F.O., komedijo, v kateri je imel stransko vlogo, Terry-Thomas pa glavno. Še preden je ta film prišel v kina, sta brata Boulting z isto zasedbo začela snemati Z mano je vse v redu, Jack (1959), ki je bil najbolj gledan britanski film 1960. Za vlogo je Sellers dobil nagrado Bafta, kritiki pa so rekli, da je to do zdaj njegova najboljša vloga. Vmes je posnel še Miš, ki je renčala skupaj z Jean Seberg, film so kritiki zelo pohvalili. Po teh filmih se je Sellers vrnil v Goon Show in s svojo 16-milimetrsko kamero na ulici posnel sebe, Milliagana in še nekaj drugih kar tako za zabavo. 11-minutrni kratki film je potem postal izdelek, ki so ga predvajali na festivalih in je bil celo nominiran za Oskarja za kratki film. 1959 je izdal še en album, ki je prav tako zasedel tretje mesto, petdeseta pa je končal s filmom Dvoboj spolov Charlesa Chrictona.
Milijonarji, Lolita, Pink Panter in ločitev
Leta 1960 je Sellers igral indijskega zdravnika v romantični komediji Milijonarji, narejeni po istoimenski igri Bernarda Shawa. Sellers sprva ni bil navdušen nad vlogo, potem pa jo je sprejel, ko je izvedel, da bo v filmu tudi Sophia Loren. Film, ki ima kar nekaj kultnih scen, je bil znan po drugih kontroverznih potezah Sellersa. Sellers, ki je bil obseden z Lorenovo, naj bi se med snemanjem z njo tudi zapletel in ji izpovedal ljubezen kar pred svojo ženo. Potem je zbudil svojega sina in ga vprašal: »Ali misliš, da naj se ločim od tvoje mamice?« Točnih informacij, kaj sta Italijanka in Anglež v resnici imela, ni. Milligan je menil, da sta bila intimna, mnogi drugi pa, da sta bila le dora prijatelja. Tudi njegova žena Anne ni vedela, ali se Sellers le šali ali je zares kaj imel z njo. Že prej, po Milijonarjih pa se je dokončno pokazalo, da ima Sellers resne težave z identiteto. Še naslednjega pol leta se je vedel in govoril kot lik iz filma. Producent George Martin je potem za Sophio in Sellersa napisal nekaj pesmi, ki sta jih odpela kot duet: Goodness Gracious Me je prišla na drugo mesto, Bangers and Mash pa na 22. mesto. Izdala sta tudi album Peter & Sophia, ki je v Angliji zasedel peto mesto. Leta 1961 je režiral svoj prvi film, Mr. Topaze, v katerem je sam upodobil nekdanjega ravnatelja v majhnem francoskem mestecu, ki postane kriminalec. Film je gledalce in kritike pustil ravnodušne, zato ga Sellers ni več kaj veliko omenjal. Istega leta je posnel še Igra za dva in bil za vlogo nominiran za nagrado Bafta. 1962 je postal upokojeni britanski general v Valček za toreadorje (1962) režiserja Johna Guillermina. Ta je za svoj film rekel, da je amaterski, no, gledalci se niso strinjali, prav tako ne kritiki, Sellers pa je dobil nagrado Festivala v San Sebastianu in še eno Bafta nominacijo. Potem, ko je videl film Dvoboj spolov in poslušal njegove albume, gaje Stanley Kubrick uporabil za film Lolita (1962). Sellers je bil sprva v dvomih za tako kompleksno vlogo, a ga je Kubrick dal proste roke pri improvizaciji in nastala je ena najbolj sijajnih vlog tistega časa. 1962 je posnel še The Dock Brief z Richardom Attenboroughom, pravniško satiro.
Ne najbolj »diht«
A stran od kamer je postajalo Sellersovo obnašanje vedno bolj čudaško. 1962 je, ko se je že razšel z Anne, vprašal svoja otroka Saro in Michaela, koga imata raje, mamo ali njega. Sarah je odgovorila da oba enako, Michael pa mamo in Sellers je oba vrgel iz hiše in jima povedal, da ju ne želi več videti. Konec tega leta sta bila tudi uradno ločena. 1963 je Sellers začel s komedijo Nebesa nad nami in Napačna roka pravice. Po smrti očeta oktobra 1962 se je odločil, da bo zapustil Anglijo in takrat mu je Blake Edwards ponudil vlogo inšpektorja Clouseauja v Pink Panterju, vlogo je pred tem odpovedal Peter Ustinov. Edwards se je spominjal, da je bil zelo razočaran nad Ustinovom, a vmes je posegla usoda in »hvala bogu, sem dobil Sellersa«. Sellers je za film, ki so ga pet tednov snemali v Italiji, dobil okoli 1 milijon današnjih evrov. V glavni vlogi filma je David Niven, pa tudi druga dva, Capucine in Claudia Cardinale sta pomembnejša lika, vendar je Sellers s svojo vlogo štorastega inšpektorja zasenčil prav vse, kritiki pa so ga postavili ob bok velikega Charliea Chaplina in Busterja Keatona. Sellers je imel proste roke tako pri podobi kot osebnosti njegovega lika, vključno z brčicami in klobukom. Pink Panther je prišel v kina januarja 1964, kritiki so rekli »eh«, gledalci pa so vseeno poskrbeli, da je bil med 10 najbolj dobičkonosnimi filmi tega leta. Za vlogo je Sellers dobil nominacijo za Zlati globus in Bafta.
Njegova zlata doba je šele prihajala, vključno z naslednjim Kubrickovim filmom Dr. Strangelove, ki ga je snemal 1963, v glavi igralca na pragu štiridesetih pa so se koleščki vrteli vedno bolj čudno. Potem je 1964 po lastni neumnosti v treh urah doživel kar osem srčnih napadov in prekinil snemanje filma Billyja Wilderja, Poljubi me, tepček. Namesto njega je potem odigral Ray Walston. Wilder je bil do Sellersa neprizanesljiv: »Če hočeš doživeti srčni napad, moraš najprej imeti srce.« Zakaj pa je do tega sploh prišlo in o naslednjih 15 letih, ki so velikanu še preostala, pa naslednji teden.
