Barbara Stanwyck je bila igralska muza mnogih režiserjev, med njimi so Cecil. B. DeMille, Fritz Lang in Frank Capra. V 38 letih je posnela 85 filmov, preostanek kariere pa je ustvarjala na televiziji.
Barbara Stanwyck se je rodila 16. julija 1907 kot Ruby Catherine Stevens v Brooklynu v New Yorku. Bila je peti in najmlajši otrok mame Kathryn Ann in očeta Byrona Stevensa. Oče je bil angleškega, mama pa škotskega rodu. Imela je tri starejše sestre in brata. Ko je bila stara 4 leta, se je pripetila tragedija. Mama je umrla zaradi komplikacij pri splavu, potem ko jo je z vozečega tramvaja porinil nek pijanec. Dva tedna po pogrebu se je oče pridružil delavcem, ki so gradili Panamski kanal in od takrat ga nihče več od družine ni videl. Ruby in brata Mildreda je vzgajala starejša sestra Laura Mildred, ki je umrla pri 45 letih. Starejša sestra je dobila delo kot odrsko dekle, zato ni mogla več skrbeti za najmlajša sorojenca in sta pristala v sirotišnicah, iz katerih je Ruby pogosto pobegnila. Obiskovala je kar nekaj različnih šol v Brooklynu in imela zelo slabe ocene, pogosto pa se je tudi pretepala z vrstnicami.
Oder bo moj
Ko je poleti 1916 in 1917 spremljala sestro Mildred na njenih turnejah, je v zaodrju trenirala njene nastope. Po ogledih filmov, v katerih je nastopala Pearl White, se je odločila, da bo tudi sama nastopala. Pri 14 letih se je izpisala iz šole in dobila delo v neki trgovini v Brooklynu, kjer je zavijala pakete. Nikoli ni obiskovala srednje šole, čeprav v njenih zgodnjih življenjepisih omenjajo slavno srednjo šolo v Brooklynu, Erasmus Hall. Kmalu zatem je delala kot telefonistka v telefonski centrali s plačo 14 dolarjev tedensko, kar je bilo dovolj, da je postala finančno neodvisna. Kljub temu je sovražila svoje delo in njen cilj je bil show business, čeprav je temu nasprotovala celo njena starejša sestra Mildred. Za telefonijo je delala pri reviji Vogue in oblikovala vzorce, a je po pritoževanju strank dobila odpoved. Sledilo je delo stenografke pri glasbenem podjetju Jeromea Remicka, a še vedno je sanjala o odrih in končno se ji je ta pot tudi odprla.
Leta 1923, nekaj mesecev pred 16. rojstnim dnem, je šla na svojo prvo avdicijo za mesto v zboru v nočnem klubu na Times Squareu. Nekaj mesecev pozneje je dobila službo kot plesalka pri Ziegfried Follies, ki so nastopali v New Amsterdam Theatru. »Želela sem le preživeti, jesti in imeti lep plašč,« je povedala. Naslednjih nekaj let je nastopala kot plesalka med polnočjo in sedmo zjutraj v nočnih klubih v lasti igralke Texas Guinan in poučevala ples na posebnih tečajih za geje in lezbijke, prav tako v organizaciji Guinanove. Leta 1926 jo je Billy LaHiff, ki je imel priljubljen pub, ki so ga obiskovali znani ljudje, predstavil piscu, igralcu in režiserju Willardu Macku. Macku, ki je pripravljal svojo predstavo The Noose, je LaHiff predlagal, da za vlogo plesalke vzame pravo plesalko in po uspešni avdiciji je Ruby dobila vlogo. Sprva predstava ni bila uspešna in v upanju, da jo lahko izboljša, je Mack Ruby namenil več časa na odru. Predstava je ponovno šla na oder oktobra 1926 in postala ena najbolj uspešnih tisto sezono. Na Broadwayu se je obdržala devet mesecev in 197 ponovitev. Na predlog gledališčnika Davida Belasca je svoje ime spremenila v Barbara Stanwyck. Barbara je bilo naslovno ime predstave iz 1906, v kateri je igrala tudi Jane Stanwyck.
Odrske burleske
Nedolgo zatem je bila Stanwyckova že zvezda Broadwaya, potem ko so jo izbrali za glavno vlovo v Burleski (1972). Dobila je izvrstne kritike, sama predstava pa je bila velik hit. Filmski igralec Pat O'Brien je leta 1960 na televiziji povedal, da je bila to daleč najboljša predstava na Broadwayju, ki jo je kdaj gledal, producent Arthur Hopkins pa je v svoji biografiji povedal, da je Stanwyckovo našel kot plesalko iz nočnega kluba, ki je imela majhno in čustveno vlogo v predstavi, ki ni bila na sporedu. »Dal sem ji možnost in skupaj z Halom Skelyjem sta bila izvrsten team in spravila igro do višav. Z njo sem imel še velike načrte, a jo je ukradel Hollywood.« V tem času je dobila tudi prvo filmsko vlogo v nemem filmu Broadwayske noči (1927). Morala bi biti v glavni vlogi, a na avdiciji ni uspela jokati, zato so ji dali stransko vlogo plesalke. V času Burleske je spoznala tudi svojega bodočega moža, igralca Franka Faya in po poroki avgusta 1928 sta se preselila v Hollywood.
Njen prvi zvočni film je bil Zaklenjena vrata (1929), sledil pa je Mehiško dekle (1929). Nobeden od obeh filmov ni bil uspešnica, je pa zato Frank Capra izbral Stanwyckovo za film Ladies of Leisure (1930). Med snemanjem sta s Capro postala velika prijatelja, kar ji je prineslo nadaljnje vloge v njegovih filmih. Sledile so nove vidne vloge, med njimi Nočna sestra (1931), kjer reši dve deklici iz rok ponorelega šoferja, ki ga igra Clark Gable. Tudi priredba novele Edne Ferber, So Big! (1932), kjer je upodobila učiteljico in kmetovalko iz majhnega mesteca, ji je prinesla veliko pozornosti. Tu je tudi kontroverzni Baby Face (1993), klasika iz obdobja pred cenzuro Hollywooda o ženski, ki prek postelje pride do vrha. Enako tudi Grenki čaj generala Yena (1933), ki ga je prav tako režiral Capra. V njem Stanwyckova upodablja katoliško dekle, ujeto v kitajsko državljansko vojno. Slednji je bil zelo slabo sprejet, je pa kasneje vsaj Stanwyckova dobila pohvale.
Velike vloge
Cenzura (ali moralne smernice) Hollywooda so zaživele poleti 1934. Filmski kritik Mic LaSalle je povedal, da če Stanwyckove niste videli v teh predcenzorskih časih, jke niste videli. »Znala je biti neverjetno hladna in izjemno strastna. Njen cinizem je bil globok in potem je brez opozorila znala eksplodirati v kričanje in hlipanje.«
Film Kinga Vidorja, Stella Dallas, je bil še ena drama o ženski, ki se žrtvuje za boljše življenje svoje najstniške hčere. Za vlogo je dobila prvo nominacijo za Oskarja. Sledila je vloga Molly Monahan v Union Pacificu (1939), bila pa je tudi ena od mnogih, za katere so računali, da bo dobila vlogo Scarlet O'Hara v V Vrtincu, čeprav ni prišla do avdicije. 1941 je posnela Spoznajte Johna Doea, Caprin film z Garyjem Cooperjem. V romantični komediji Lady Eve (1941) je genialno ob živce spravljala Henryja Fondo. Vloga in film veljata za enega najboljših na področju komedij in tudi romantičnih filmov. Sledil je še en film s Fondo, Pripadaš meni (1941). Za Ognjena krogla (1941) Billyja Wilderja z Garyjem Cooperjem s tematiko Sneguljčice, je bila še drugič nominirana za Oskarja za najboljšo igralko.
Dvojno varovanje (1944), spet z Wilderjem, je bil eden prvih filmov noir in genialno odigrana vloga fatalne blondinke, ki prepriča trgovskega potnika, da ubije njenega moža. Zaradi tega filma je Stanwyckova dobila oznako femme fatale tega žanra. Čeprav film kljub sedmim nominacijam ni dobil Oskarja, velja za enega izmed 100 najboljših filmov vseh časov. Potem je posnela komedijo Božič v Connecticutu (1945) ki še danes velja za eno od prazničnih klasik. V Čudna ljubezen Marthe Ivers (1946) z Vanom Heflinom in mladim Kirkom Douglasom je spet bila manipulativna morilka, z Burtom Lancasterjem pa je posnela Oprostite, napačna številka (1948) o gospodinji, ki po naključju sliši pogovor o njenem umoru. Tudi za to vlogo je bila nominirana za Oskarja. Čudovit film je tudi Druga ljubezen (1947) o na smrt bolni pianistki v švicarskem zdravilišču, kjer se je naučila igrati klavir do te mere, da je lahko povsem neopazno sinhronizirala igranje pianistke Anie Dorfmann.
Stanwyckova je bila znana tudi po svoji dostopnosti in prijaznosti do članov snemalne ekipe. Poznala je imena mnogih, tudi njihov otrok in žena. Frank Capra je o njej dejal: »Usojeno ji je, da jo vzljubijo vsi – režiserji, igralci, ekipa in statisti. Na hollywoodskem tekmovanju v popularnosti bi brez težav zmagala.«
Na glavo, po tleh in še enkrat
Med snemanjem Kravje kraljice Montane (1954), v katerem nastopa tudi Ronald Reagan, je sama posnela vse kaskaderske prizore, vključno s plavanjem v ledenem jezeru. V filmu 40 pušk je scena zahtevala, da pade s konja, ki jo potem vleče za sabo. Prizora niso hoteli posneti niti kaskaderji, zato ga je sama, pozneje je postala častna članica Dvorane slavnih Hollywoodskih kaskaderjev.
Bila je dolgoletna prijateljica z Williamom Holdenom in na podelitvi Oskarja za najboljši zvok 1977 si je ta vzel čas in se ji javno zahvalil, da mu je rešila kariero po nekaj slabih dneh na snemanju Zlatega dečka (1939), ko so ga že hoteli odpustiti. 1982, ko je spet stala na odru na podelitvi in prejela Oskarja za življenjsko delo, kmalu po Holdenovi smrti, je povedala: »Pred leti sem stala tu z Williamom Holdenom. Zelo sem ga imela rada in zelo ga pogrešam. Vedno si je želel, da bi dobila Oskarja in danes zvečer, moj zlati fant, se ti je želja izpolnila.«
V petdesetih je njena filmska kariera ugasnila in se je preselila na televizijo. Začela je 1958 v epizodi vesternske antologije Pot v Nikamor. 1961 je dobila svojo serijo The Barbara Stanwyck Show, za katero je dobila Emmyja, v tem času pa je nastopila v vestern serijah Nedotakljivi in Karavana vozov. 1964 se je sicer vrnila na film s stransko vlogo v Elvisovem Kralju vročih ritmov. Z igranjem v seriji Velika dolina med 1965 do 1969 je postala ena najbolj popularnih igralk na televiziji in dobila še eno nagrado Emmy. Tretjega Emmyja je dobila 1983 za Pesem ptic trnovk. 1985 se je trikrat pojavila v Dinastiji in potem v spinoff seriji Colbyjev s Charltonom Hestonom in Katharine Ross. Nezadovoljna z izkušnjo je v tej seriji ostala samo prvo sezono in ta vloga je bila tudi njena zadnja. Morala bi nastopiti tudi v Falcon Crestu, a je vlogo zavrnila.
Njene male ljubezni
Med igranjem v The Noose, se je zaljubila v poročenega soigralca Rexa Cherrymana. Ko je ta zbolel v začetku 1928 in so mu zdravniki predlagali, da se naj poda na križarjenje, bi se mu po pristanku v Le Havru morala pridružiti tudi ona, a med potovanjem je dobil sepso in umrl takoj po prihodu v Francijo, star le 31. let. Avgusta 1928 se je poročila z igralcem iz Burleske, Frankom Fayem. Sprva se nista prenašala, a sta se zbližala po Cherrymanovi smrti. Stanwyckova zaradi splava pri 15 letih ni mogla imeti otrok, zatao sta v Hollywoodu 1932 posvojila 10-mesečnega dećka in mu dala ime Anthony Dion. Zakon je bil viharen – Fayeva uspešna kariera iz Broadwaya se v Hollywoodu ni razvila, medtem ko je Stanwyckova blestela. Znal je biti zelo nasilen do nje, še posebej, kadar je bil razdražen. Ločila sta se decembra 1935, Barbara je dobila skrbništvo. S sinom Tonyjem sta se v njegovi odrasli dobi povsem odtujila, umrl je 2006. Imela sta le nekaj skupnega, oba sta bila siroti.
Leta 1936 med snemanjem Žena njegovega brata (1936) se je zapletla s soigralcem Robertom Taylorjem. Namesto romance je bila zveza bolj mentorska, on je bil precej mlajši od nje. Zaživela sta skupaj, ona je skrbela z a njegovo kariero. Sprva se ni želela poročiti, a na prigovarjanje Taylorjevega studia MGM je 1939 končno popustila. Preselila sta se na velik ranč v Brentwoodu v Los Angelesu.
Adijo in zdrav ostani!
Leta 1950 je bilo njunega sobivanja konec, papirje za ločitev je vložila ona. Po drugi svetovni vojni je Taylor želel početi druge reči, ona pa se ni želela odpovedati Hollywoodu. V času zakona sta oba prespala tudi v tujih posteljah. Po ločitvi sta ostala prijatelja in skupaj zaigrala tudi v zadnjem njenem filmu, Nočni gost (1964). Bil je ljubezen njenega življenja in ko je 1969 prerano umrl, je kar nekaj let preživela stran od kamer.
Med snemanjem filma Indianapolis (1950) s Clarkom Gableom je dosegla, da so njeno temnopolto služkinjo namestili v istem hotelu kot ostalo ekipi in ne stran v hotelu za temnopolte. Po Taylorjevi smrti je pri 45 letih štiri leta živela z 22-letnim igralcem Robertom Wagnerjem, spoznala sta se na snemanju Titanica (1953).
Zadržano konservativna
Stanwyckova je bila zaprisežena republikanka in je javno nasprotovala predsedniku Franklinu D. Rooseveltu. Zelo zgodaj po ustanovitvi 1944 je postala članica Zveze filmskih igralcev za ohranjanje ameriških idealov (MPA). V času lova na komuniste v Hollywoodu se je javno postavila na stran preiskovalcev. V osnovi je bila protestantske vere in po poroki s prvim možem Fayem postala katoličanka. Tudi njen starejši brat, Malcolm Byron Stevens (1905 – 1964) je bil igralec z imenom Bert Stevens, večinoma je igral v stranskih vlogah in kot statist. Nastopil je tudi v dveh filmih s svojo slavno sestro, Dosje Thelme Jordon in Noben njen moški, oba 1950.
Stran od žarometov
Tudi po upokojitvi je bila aktivna, večinoma je sodelovala pri dobrodelnih kampanjah. 1981 je v njen dom na Beverly Hillsu vlomil tat, ki jo je z baterijsko svetilko udaril po glavi in odnesel za 40 tisočakov nakita. Med snemanjem Pesem ptic trnovk 1982 je vdihnila dim iz posebnih efektov, zaradi česar je, strastna kadilka, razvila bronhitis. Kaditi je začela že pri devetih letih in prenehala šele štiri leta pred smrtjo. Barbara Stanwyck je umrla 20. januarja 1990, stara 82 let. Vzroki so bili odpoved srca in kronična obstruktivna pljučna bolezen. Pred smrtjo je želela, da zanjo ne organizirajo pogreba. Pepel so raztresli iz helikopterja nad Lone Pineom v Kaliforniji, kjer je posnela nekaj vesternov.
