Vseeno se je njegova pot, potem ko je čez noč postal slaven, zelo hitro in tragično končala v letalski nesreči na dan, »ko je umrla glasba«. Damas y caballeros, Ritchie Valens.
Richard Steven Valenzuela se je rodil 13. maja 1941 v Pacoimi, naselju v dolini San Fernando pri Los Angelesu. V tipično latinski družini, kjer sta mu družbo delala še dva polbrata in dve sestri, je vladala tradicionalna mehiška glasba, mariachi, prav tako pa so pod isto streho zveneli še ritmi flamenka in bluesa. Malega Valenzuelo je oče prepričal, da se je naučil igrati kitaro in trobento, pozneje se je sam učil še bobnanja. Čeprav je bil levičar, si je tako želel igrati kitaro, da se je naučil igrati klasično desničarsko različico.
Strah pred letenjem
Ritchie je hodil na srednjo šolo v Pacoimi, znano po tragediji 31. januarja 1957, ko je nad območjem letalo ameriške vojske trčilo v potniški DC-7, obe sta bili na testni vožnji. Ostanki potniškega letala so padli na dvorišče šole, kjer so imeli ravno takrat telovadbo na prostem. Umrli so trije dijaki, 70 jih je bilo poškodovanih. Valenzuela je tisti dan manjkal v šoli, saj je bil na očetovem pogrebu, vseeno pa se je od takrat pošastno bal letal in letenja.
V šolo je s sabo večkrat prinesel kitaro in igral sošolcem in sošolkam, pri 16 letih pa je bil povabljen v lokalni band z imenom The Silhouettes, kjer je Valenzuela postal kitarist in potem ko je glavni pevec zapustil skupino, prevzel še njegovo delo. Prvič je z njimi na odru nastopil 19. oktobra 1957.
Kot glasbenik samouk je Valenzuela dosegel visok nivo petja in igranja kitare. Pogosto je predeloval obstoječe pesmi in jim dodajal svoja besedila. O latino fantu iz San Fernanda je kmalu slišal Bob Keane, lastnik male založbe Del-Fi v Hollywoodu. Na Valenzuelo ga je maja 1958 opozoril eden od sošolcev, češ da pri njih nastopa Little Richard iz San Fernanda. Keane, ki ga je zanimala primerjava s takrat že uveljavljenim Richardom, je mladeniča poslušal na sobotni glasbeni matineji v kinematografu v San Fernandu. Navdušen nad njegovim talentom, ga je povabil k sebi na avdicijo v Silver Lake, kjer je imel doma v kleti majhen studio. Po avdiciji je 27. maja 1958 z njim podpisal pogodbo in ga preimenoval v Ritchieja, saj je Richardov v glasbi takrat bilo že kar nekaj. Prav tako je skrajšal tudi priimek iz Valenzuela v Valens in s tem razširil njegov doseg izven latino krogov.
Uspeh pride čez noč
Junija 1958 je tako v studiu Gold Star posnel prvi dve pesmi, Come On, Let's Go in Framed. Plošča je bila natisnjena čez noč in v nekaj dneh je postala prodajna uspešnica. Naslednja plošča z dvojno A-stranjo, je bila tudi zadnja, ki je bila izdana za časa njegovega življenja. Na njej sta bili legendarni Donna in La Bamba. Prodana je bila v več kot milijon primerkih, RIAA, ameriška zveza glasbene industrije pa je zanjo izdala zlato priznanje.
Jeseni 1958 je bil Valens že tako slaven, da je moral pustiti šolo. Keane je zanj organiziral koncerte po celih ZDA, nastopal je tudi na televiziji. Prvič je na televiziji nastopil 6. oktobra 1958 v oddaji American Bandstanding,kjer je odpel Come On, Let's Go. Po tem je odpotoval na Havaje v Honolulu, kjer je nastopil na koncertu 11th Show of Stars in zatem obiskal še svojo nekdanjo osnovno šolo v Pacoimi. Iz tega koncerta je pozneje nastal edini live album Ritchieja Valensa in zelo verjetno tudi prvi live rock album v zgodovini.
Sredi decembra tega leta ga je pot odpeljala v New York, kjer je nastopil kot del Božičnega showa Alana Freeda, tam so bili tudi Everly Brothers, Bo Diddley, Chuck Berry, Eddie Cochran in številni drugi. 27. decembra je potem pel še Donno v The Dick Clark Showu. Njegov čas se je, tragično in ne vedoč, hitro iztekal. 17 januarja 1959 je s Samom Cookeom nastopil na dobrodelni prireditvi v srednji šoli v Covini v Kaliforniji. In potem?
Dan, ko je umrla glasba
Dne 2. februarja je koncertiral s številnimi drugimi zvezdniki tistega časa v Clear Lakeu v Iowi. Koncert se je končal okoli polnoči. Do naslednjega prizorišča je bilo kar nekaj ur vožnje z avtobusom, zato je nekatere glasbenike tja odpeljalo manjše letalo. Ob pilotu so vanj sedli Buddy Holly, John P. Richardson, znan tudi kot The Big Booper, ki je bil bolan in Ritchie Valens. Na letalu je dobil mesto, ker je vrgel kovanec s kitaristom Buddyja Hollyja, Tommyjem Allsupom. Hollyjev basist Waylon Jennings je sam prostovoljno odstopil sedež Richardsonu. Okoli 0:55 zjutraj 3. februarja je 4-sedežno letalo Beechcraft Bonanza z registrsko oznako N3794N poletelo proti Fargu v Severni Dakoti.
Le nekaj minut po vzletu je letalo strmoglavilo, v nesreči pa so umrli vsi trije glasbeniki in pilot. Sam vzrok še danes ni pojasnjen, najverjetneje pa je nesrečo zakrivil neizkušeni pilot. Pogoji za letenje tega zimskega dne so bili slabi; slaba vidljivost, rahlo je naletaval sneg in še iz Farga so poročali o snežnem metežu. Bonanza se je povzpela na višino malo manj kot 300 metrov in se začela spuščati proti tlom, kjer je treščilo na polje nekaj kilometrov severno od letališča. Pilot Roger Peterson je bil sicer dober pilot, a le v vizualnem letenju, v slabi vidljivosti ni imel nikakršnih izkušenj. Nesrečni dogodek je šel v zgodovino kot »Dan, ko je umrla glasba«. 1971 je Don McClean o njem posnel skladbo American Pie. Valensa so pokopali na pokopališču v Mission Hillsu v San Fernandu. Star je bil šele 17 let.
Zaljubljeni najstnik
Ritchie Valens je bil v zvezi s svojo sošolko iz srednje šole Donno Ludwig od 1957 pa do svoje smrti, o njej poje tudi Valensova uspešnica Donna. Njeni starši niso dovolili, da bi se družila s človekom hispanske rase, njuno razmerje pa se je ohladilo, ko je Valens postal slaven in večino časa preživel na turnejah. Po njegovi smrti je Elvis Presley k njej poslal enega od svojih asistentov, da bi izvedel čim več o Valensu. O njegovi zgodbi so leta 1987 posneli film, La Bamba, Donna Ludwig je bila na premieri.
Valens je bil pionir latin rocka, njegovo delo pa je navdihnilo mnoge glasbenika mehiškega porekla, na primer Los Lobos (ki so odigrali večino glasbe v filmu La Bamba, Valensa pa je odigral Lou Diamond Phillips), Los Lost Boys in Carlos Santana. Ritchie Valens velja za prvega Latina, ki je uspešno prestopil iz mehiške glasbe v mainstream rock.
Dediščina
La Bamba je postala njegova najbolj znana skladba, ne le zato, ker je bila rock skladba v španskem jeziku, pač pa zato, ker se v njej zlivata tradicionalna glasba Latinske Amerike in rock. Ironično je, da je družina Valenzuela doma govorila le angleško, Valens pa je zelo malo znal špansko. Za La Bambo se je besedilo naučil fonetično. 2019 je Knjižnica ameriškega kongresa La Bambo uvrstila med zgodovinske, kulturne in estetsko pomembne dosežke. 29 let pozneje je bil Valens za La Bambo posmrtno nominiran za Grammyja, 2015 pa ga je Billboard uvrstil med 30 najbolj pomembnih Latino umetnikov v zgodovini. Valensovo igranje kitare je ob Santani navdihnilo tudi Jimija Hendrixa, Beach Boys, Valensovega naslednika Chrisa Monteza in celo Led Zepelin.
Ob 50-letnici nesreče, 2. februarja 2009, so v Surf Ballroomu v Clear Lakeu izvedli koncertno matinejo v spomin treh umrlih glasbenikov, trajala je kar cel teden, na prireditvi pa so bili prisotni tudi njihovi prijatelji in sorodniki. Pred dvorano je lokalni ljubitelj glasbe 50-ih, Ken Paquette, leta 1989 postavil spomenik na umrle v nesreči in še enega v obliki kitare na mestu padca letala. Valens je izdal le en studijski album z naslovom Ritchie Valens, izšel je marca 1959 že po njegovi smrti, prav tako je oktobra istega leta izšel še en album Ritchie. Posnetek z njegove šole je bil objavljen decembra 1960.
Ritchie Valens je nastopil tudi v filmu Go, Johnny, Go (1959), kjer je nastopil v sceni s Chuckom Berryjem, umrl je kmalu po snemanju.
