Guy Ritchie, nekoč režiser glasbenih spotov in televizijskih oglasov, je kot scenarist in režiser debitiral leta 1999 s filmom Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki, ki mu je prinesel tudi naslov najboljšega scenarista leta po mnenju filmskih kritikov.

Ni slabo za dislektika, ki so ga, menda zaradi mamil, izključili iz šole že pri petnajstih letih. Briljantnega Sherlocka Holmesa je oboževal že v otroštvu, zato ni nenavadno, da se je odločil, da ga popelje na velika platna. Ker je prvi film – očitna uspešnica – prinesel dovolj visok zaslužek, več kot 516 milijonov dolarjev po vsem svetu, se je odločil za nadaljevanje zgodbe. Sherlock in njegov zvesti pomočnik Watson se morata tokrat soočiti z veleumom, profesorjem Moriartyjem. Evropska zavezništva se s smrtjo avstrijskega prestolonaslednika zamajejo.

Zakaj ste se odločili za nadaljevanje filma Sherlock Holmes?
Seveda je bila prisotna velika želja, da prekosim prvi film. S tem v mislih sem želel zagotoviti, da bo nadaljevanje zabavnejše. Ustvarili smo bolj enostavno zgodbo, ki pa je, upam, hkrati tudi boljša. Poiskal sem slabosti prejšnjega filma in njegove dobre strani in poskušal narediti zanimivejšo, privlačnejšo zgodbo. Posledično seveda tudi boljši film.

Kako ste prekosili prvenec? Ste ga sploh želeli prekositi?
Že pri snemanju prvega filma sem tako užival, da sem zaradi več razlogov želel posneti še enega. Najpomembneje je zato bilo, da prvi film prinese dovolj denarja, da bomo lahko nadaljevali snemanje in posneli še enega. Robert (Downey Jr.) je moj dober prijatelj, z ženo sta bila na snemanju res odlična. Oba imam zelo rad, o tem me je spet najbolj prepričalo ponovno delo z njima. Pri zadnjem filmu sem zelo užival, komaj sem čakal, da se bom lahko igral v malce večjem peskovniku. Kot sem rekel, veliko je bilo razlogov, zakaj sem se hotel vrniti – film sem želel posneti z ekipo, s katero sem delal že prvič, z verodostojno zgodbo, ki bi bila vredna filma. Odkljukali smo dovolj kvadratkov in seveda ugotovili, da je vredno posneti nadaljevanje.

Se tudi v vas skriva kaj Sherlocka?
Mislim, da se v vsakem skriva nekaj Sherlocka. Ravno to ga, po mojem mnenju, dela tako privlačnega. Veliko napak ima, a je hkrati izredno nadarjen, to dvoje je v nekem ravno pravem ravnotežju. Ne vem pa, če se odslikava v moji osebnosti. O tem naj sodijo drugi.

Ste s Sherlockom odraščali?
Obiskoval sem internat in tam so nas pošiljali spat z zgodbami o Sherlocku Holmesu. Zdi se, da je Sherlock res izjemen – mi smo bili takrat stari 6 let in nas je zelo pritegnil, moj šestletni sin pa je popolnoma navdušen nad njim sedaj. Sherlock in Watson imata nekaj univerzalnega, nekaj, kar vedno pritegne. To sem želel prinesti do gledalca. Ravno zato je bil zame zelo pomemben glas v ozadju Conan Doyle. Zmeraj sem bil prepričan, da bi on lahko pisal scenarije. A takrat seveda še ni bilo kinodvoran. Sem pa kljub vsemu imel zmeraj občutek, da sta Sherlock in Watson pravi filmski par. Upam, da sem ju poustvaril tako dostopna, privlačna, a še vedno verodostojna, kot ju je ustvaril Doyle. Sam o tem ne morem soditi, lahko pa povem, da verjamem, da bi bil Conan Doyle zadovoljen z izdelkom. O tem sem prepričan.

Zakaj je Robert Downey Jr., sicer Američan, tako dober pri upodabljanju britanskega lika, Sherlocka Holmesa?
No, igralci seveda morajo znati igrati. Zamisel, da Sherlocka upodobi ameriški igralec, pa je bila privlačna iz več razlogov. Kot prvo, želel sem, da film ne bi bil omejen samo na angleški svet, pač pa da bi pritegnil čim več gledalcev. Robert je bil zaradi več razlogov zame najočitnejša izbira. Seveda je bilo dokaj tvegano za upodobitev Sherlocka izbrati Američana, a odločitev je bila nedvomno pravilna. Morda me bo tole spravilo v težave, a Robertov britanski naglas je brezhiben. Kolikor mi je znano, je edini ameriški igralec, ki govori tako brezhibno. Že samo zato je imel prednost pred drugimi igralci. Zdi pa se mi tudi, da sta si Sherlock in Robert resnično malce podobna. Mislim, da je tudi Robert tak kot Sherlock, z napakami, a obenem genialen in zelo nadarjen. Dosegel je, da je njegova nadarjenost prevladala nad napakami in ne obratno; mislim, da je to zmeraj odlikovalo tudi Sherlocka. Vedno je znal krmariti med besom in odličnostjo in ravno to dela njegov lik tako skrivnosten in privlačen.

Vse od filma Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki se zdi, da vas spremljata kriminal in zločin. Kaj vas tako privlači na tem žanru filma?
Ja, mislim, da težko ubežim zločinu in kriminalkam. Najbrž zato, ker so to zelo plodna tla, na katerih se lahko potem gradi zgodba. Veliko je polarizacije med dobrim in zlom in tukaj se potem dogajajo konflikti, ki imajo seveda uvod, jedro in zaključek, bi lahko rekli. Lahko bi celo rekel, da me takšne zgodbe in ta žanr kar kličejo, da jih upodobim in postavim na veliko platno. Gotovo nisem edini, a mene najbolj pritegnejo ravno ta polarizacija, konflikt in mešanje dobrega in zla, kaj je moralno sporno in kaj je sprejemljivo, kakšne zarote so dovoljene ali pa vsaj psihološko zanimive. Upam, da je to vpleteno tudi v film, ki nas na koncu pouči, da je sovražnik zmeraj skrit na ne tako zelo očitnih mestih, kot se nam morda včasih zazdi. Nisem želel prikazati zločinca, ki je narcističen in pohlepen, pač takšnega, ki je narcističen, pohlepen in se tega tudi še kako zaveda. Mislim, da smo s tem filmu dodali še eno dimenzijo, pa tudi sam sem bil potem še bolj motiviran, da ustvarim umen konec filma.

Producenti so menda razmišljali, da bi film posneli v 3D-verziji. Kakšen je bil vaš odziv?
V bistvu sem sam zanetil idejo o 3D-tehniki, a sem zdaj kar vesel, da mi je nekdo vrgel poleno pod noge. Me je pa 3D-tehnika zanimala, še preden je postala, če lahko rečem, popularna. Na koncu se zaradi več razlogov nismo odločili za takšno snemanje, tudi zato, ker se mi zdi, da so je ljudje že malce naveličani. Mislim, da me je na koncu to zadnje še najbolj prepričalo. Spomnim pa se, da mi je že pred kakšnimi petimi leti nekdo razlagal, kako bo 3D-uspešen, in ker me zanima vsa napredna tehnologija, me je tudi ta. Ravno zato sem najprej res želel posneti Sherlocka Holmesa v 3D-tehniki, pa so me potem, k sreči, pametne in trezne glave v ozadju odvrnile od tega. Vesel sem, da so me.

Nedavno ste v neki reviji izjavili, da je bil vaš zakon z Madonno kot kakšna telenovela. Kaj ste s tem pravzaprav mislili?
Smešno, kaj vse sem že prebral, kaj vse naj bi že rekel. (Smeh.) Med drugim menda tudi, da je moja bivša žena mišičasta in žilava, nekaj takega. Prav smešno. V nekem televizijskem kvizu so to celo citirali, nekaj o tem, kako ni bila le v zelo dobro fizični pripravljenosti, ampak je bila v predobri kondiciji. Kakorkoli, nikdar nisem rekel kaj negativnega o moji bivši ženi, o njej imam še vedno dobro mnenje in jo spoštujem. Mimogrede, ali niso vse zveze do neke mere kot telenovela? Mislim, da moj zakon ni prekašal drugih zakonov, sva se pa soočala z izzivi, s katerimi se drugi ljudje ne.

Na velika platna v kratkem prihaja tudi Madonnin film W.E. Vas je poklicala za kakšen nasvet?
Veliko časa je preživela v Angliji. Sodelovala je s kar nekaj člani moje ekipe, tako da sem ji pomagal na tem področju. Sicer pa scenarija nisem prebral in tudi filma še nisem videl. Vsekakor ji želim le najboljše.

Zakaj, mislite, je želela posneti takšno zgodbo? (Gre za romantično dramo o razmerju med kraljem Edvardom VIII. in ameriško ločenko Wallis Simpson in o sodobni romanci med poročeno žensko in ruskim varnostnikom, op. a.)
Morda zato, ker je Američanka, ki je precej dolgo živela v Angliji. Mislim, da je začutila, da ima nekaj vpogleda v "notranjost". Ne vem, ne želim govoriti v njenem imenu.

Od kod prihaja vaš humor?
Takšen sem. Rad imam filme, ki so smešni, polni humorja. Rad imam tudi filme, ki niso smešni, a nekako si ne morem pomagati, da moji filmi ne bi bili smešni. Včasih si jih želim narediti resnejše. Ampak potem, ko sedim med gledalci in gledam končni izdelek, si vedno mislim: Ah, moralo bi biti več humorja!