Morda bodo v Novem mestu nekoč 8. oktober posebej slavili, saj je na ta dan leta 1993 privekal na svet fantek, ki sta mu starša dala ime Gregor. Prvi dve leti je veliko prejokal, saj zaradi krčev ni mogel spati. »Morda se zato zdaj tako dobro derem,« se šali Gregor Strasbergar Štras. »Vedno sem želel sestro ali brata, ampak sem ostal edinec. Nisem bil osamljen, saj sem imel veliko prijateljev,« se spominja otroštva. Pravi, da so njegovi starši enkratni, da imajo dober odnos in da med njimi vlada brezpogojno zaupanje.

V otroštvu je še kar rad bral, igral igrice, treniral tenis in se zato vpisal na športno gimnazijo, saj je imel rad še druge športe. Tenis je treniral do tretjega letnika, potem se je malo zapustil, zdaj pa se v zadnjem času spet pridno rekreira in poleg tenisa igra še košarko, hodi v fitnes, teče …

Iz Novega mesta v Ljubljano

Ko se je vpisal na FDV in začel študirati novinarstvo, se je preselil v Ljubljano. »Novinarstvo mi je bilo še najbolj zanimivo, pa ni se mi zdelo pretežko,« pojasnjuje izbiro Štras, ki ima z novinarji, s katerimi sodeluje, dobre izkušnje, sam pa razen študentskih obveznosti ni delal novinarskih prispevkov, je pa bil voditelj na radiu. »Razen glasbe me ni nič zanimalo, ker pa nisem hodil v glasbeno šolo, na akademijo nisem mogel,« pravi Štras, ki je že od malega veliko prepeval s starši, prvo skupino pa je imel že v osnovni šoli.

Zdaj je že deset let v Ljubljani. »Da sem šel od doma in se osamosvojil, je super. Takrat sem imel že malo dovolj Novega mesta. Na začetku nisem znal niti kuhati niti prati, ampak mi ni bilo nič težko. Zdaj sem že vešč gospodinjskih in drugih opravil,« pravi. Stanovanje si deli s cimrom in je tudi zelo urejeno, tako da je mama, ko ga obišče, zadovoljna.

Zamenjal je kar nekaj skupin, preden je leta 2016 v ekipo prišel Lenart in je nastala zasedba Mrfy. »Od takrat smo skupaj, vsi smo iz Novega mesta, a zdaj živimo v Ljubljani, kjer imamo tudi prostor za vaje. Sproti smo rasli. Za vsakega od nas je skupina velik del življenja,« pravi Štras, ki je v zasedbi pevec in kitarist. »Kitara je zame orodje za ustvarjanje glasbe. Meni je zabavno biti v bendu, igrati, improvizirati in vse drugo. Petje sem vadil več kot kitaro in sem imel tudi mentorje. Pri kitari je šlo bolj naravno,« pravi in našteje svoje največje idole – od Bowieja, Hendrixa, Tokaca …

Mrfyji so imeli že od začetka ambiciozne cilje. »Skupino smo zastavili resno in si želimo, da nam uspe. Tudi zabavali smo se, ampak uspeh je plod resnega dela. Šli smo čez vse, a smo še tu, sveži, še presenetimo drug drugega, kar je vsem pomembno,« prizna. Na vprašanje, ali so drugi člani benda kaj jezni, kadar nastopa brez njih na posebnih dogodkih, pa odgovarja, da imajo tudi drugi stranske projekte in razumejo, »da če imaš nastop, to ne pomeni, da si večji car, ampak to vzame čas in trud. Večina teh stvari je kar velik izziv in večinoma je na koncu dobro. Sicer pa imam morda desetkrat na leto kak poseben projekt.«

Oboževalke

Na odru se počuti najbolj naravno, če je z bendom, seveda pa je večji izziv, ko dela z velikim orkestrom, kjer se tudi veliko nauči. »Z vsemi, ki jih spoznam ob takih priložnostih, se dobro razumem, s kolegi iz drugih bendov pa smo tako in tako prijatelji. Delamo podobno in imamo podobne težave in izzive, zato si pomagamo.«

Da ga ljudje prepoznajo, je prvič opazil pred šestimi leti, ko ga je v trgovini neko dekle prosilo za fotografijo. »Super je, da smo všeč ljudem. Ko gremo ven, se zdaj čuti, da dobivamo neke poglede. Tega se zavedam, a se skušam ne obremenjevati s tem.« Kako pa je s tremo pred nastopi? »Naučil sem se imeti tremo za pozitiven dodatek, sicer pa z bendom ni toliko stresa, saj že toliko časa igramo skupaj, da vemo, da ne bomo prav slabi – morda ne bo presežek, dobri pa bomo.«

Pri ustvarjanju novih pesmi ne čaka na navdih, saj je to zanj že rutina. »Moraš imeti neki obrtniški del in dostikrat tudi skozi to dosežeš artistično vrednost. Večinoma daš najboljše stvari iz sebe, ko se igraš, ko nisi v stresu, ko ne delaš, da bi se dokazoval. Vsak kreativni človek je šel skozi neke procese in doumetja, kaj to pomeni. Veliko idej zavržem. Saj ne, da jih zažgem, ampak veliko stvari se mi ne zdi dovolj dobrih ali zanje še ni pravi čas, pa jih nekje spraviš in privlečeš ven nekoč pozneje.«

Pesem, ki je zasedbo najbolj zaznamovala, je Prjatučki, ki poudarja skupnost, ne egoizma, čeprav se mu tudi ta zdi v kakšnih situacijah potreben. Trenutno nima dekleta, za oboževalke pa pravi, da mu niso v nadlego in da ga ne moti, če mu kaj pišejo in podobno. »Zelo lepe oboževalke imamo. Ves Mrfy bend ima okoli sebe zelo lepe ljudi, ki nam sledijo, hodijo na koncerte. Klub oboževalcev je barvit in pester, neomejen z leti. Zelo zanimivo je videti, komu vse naša glasba 'dogaja'. Dobivamo videe staršev, ki snemajo svoje dveletnike, ki pojejo naše pesmi,« pove za konec in doda, da ga doma najbolj podpira babica, ki pravi, da je 'šaušpiler'.

Skupina je pred kratkim združila moči z legendarnimi Laibachi v skladbi Poskočni, zdaj pa bodo počasi izdajali nove pesmi – tudi kakšno v angleškem jeziku, saj si že pripravljajo teren, da poskusijo uspeti tudi zunaj naših meja. Zato nikar ne zamudite mrfyjevcev marca in aprila, ko bodo nastopali po vsej Sloveniji, saj imajo klubsko turnejo.