Da je začel pisati, ima, kot pravi Matic Slapšak, največ zaslug njegova mama. »Od nekdaj sem rad pisal – imel sem kar nekaj težav, pa me je v začetku osnovne šole mama uspela usmeriti in mi razložiti nekaj osnovnih smernic, za kar sem ji še vedno hvaležen,« se spominja začetkov. »Proti koncu osnovne šole sem začel s prvimi poskusi pisanja pesmi, ampak sta me tako učiteljica slovenščine kot učiteljica angleščine pri tem kar hitro zatrli. Svet se mi je odprl v srednji šoli, kjer sem imel res odlično profesorico slovenščine, ki me je spodbujala, svetovala in tudi nudila konstruktivno kritiko. Profesorica Jerala, hvala! In če tega v najstniškem obdobju nimaš, se bojim, da kot potencialni avtor umreš. V tem obdobju sem imel seveda tudi svojo muzo in pa še danes najboljšega prijatelja, ki je ravno tako pisal in me vedno znal 'izzvati', da sem se trudil biti boljši.«

Nekatere zgodbe, ki so zdaj objavljene v Mračnih labirintih, so nastale že tedaj, priznava. »Takrat sem imel željo, da bom napisal nekaj, kar bom tudi sam z veseljem bral, in res sem ponosen, da nekatere zgodbe iz tistega obdobja še zdaj z veseljem in ponosom berem. Nekatere pa sem malo preuredil in popravil.«

Zbirka je nastajala dolgo, petindvajset let in skozi fikcijo prikazuje njegov vstop v labirint življenja. Ali povedano drugače: »Prikazuje moja tavanja, blodnje in navsezadnje tudi izhod iz omenjenega labirinta. Delček zapisanega je resničen – tisto, kar mi je služilo za navdih, ampak lahko rečem, da je 95 odstotkov vsega izmišljenega. Kar pa ne pomeni, da se kaj od zapisanega ne more zgoditi komu drugemu. Posvetil sem se vsemu – od religije, ljubezni, glasbe, odnosov, umetnosti do nekih distopičnih idej in tudi stanja duha.«

Nekatere zgodbe so nastale po nekih prebliskih, ki jih je imel v sanjah: »Včasih je bil dovolj stavek, ki ga je kdo rekel, mogoče dogodek. Eno od zgodb sem zapisal, ko smo v pisarni spremljali kraljevo poroko. (smeh) Ideje so pravzaprav povsod, samo udejanjiti jih je treba.«

Knjigi želi čim lepšo popotnico. »Vsekakor si želim, da bi prišla do kar največjega števila bralk in bralcev, želim si konstruktivnih kritik in zanimivih debat o zapisanem. Vesel bom, če bodo ljudje po njej razmišljali in mogoče začeli drugače gledati na svet. Labirinti so morda res mračni, ampak mislim, da sem tudi s tem zajel pestrost, raznolikost in nepredvidljivost sveta – tistega okoli nas in predvsem tistega v nas. Knjiga ni namenjena otrokom – mogoče srednješolcem, mlajšim pa res ne – vsekakor pa želim, da jo bodo brali tisti, ki v knjigah iščejo globino in širino ter se bodo po prebrani zgodbi ali knjigi vsaj za trenutek ustavili in malo zamislili.«

Matica knjige tudi sicer ves čas spremljajo. »Ravno pred kratkim sem hčerki Viti ob njenem 14. rojstnem dnevu v posvetilo knjige zapisal 'Brati pomeni bogateti'. Lahko rečem, da je branje na neki način vse – izobrazba, razumevanje sveta, navdih, zavetje, tolažba, vsekakor pa tudi neki drugačen svet, ki ga z lastnim pisanjem ustvarjam. V zadnjem obdobju je pisanje vse bolj tudi moj tako imenovani ventilček – osvetljujem mogoče spregledano lepoto, preganjam temne misli, gradim svetove, na trenutke celo živim neki drugi jaz. V knjigah iščem in najdem življenje.«

Zase pravi, da je temeljit bralec. »Res redke so knjige, ki jih ne preberem do konca, in skoraj vedno preberem tudi vse, kar je zapisano, ko se zgodba konča – spremne besede, povzetke, kakšen bolj strokovni zapis. Pogosto tam izvem še kaj več – naj bo o knjigi, temi ali pa avtorju oziroma avtorici, kar mi potem prebrano prikaže v povsem drugačni luči. Sicer pa nerad berem več knjig hkrati, ker se tisti, ki jo berem, želim res posvetiti.«

Knjig nikoli ne sodi po platnicah, kot smeje se priznava. »Vse bolj se začenjam zavedati, da te določene knjige preprosto pokličejo. Pred leti, ko je moj zakon škripal in nato tudi razpadel, je bila skoraj vsaka druga knjiga, ki sem jo vzel v roke, o odnosih, takšnih in drugačnih zakonih, razmerjih … Tudi ko je imel starejši sin težave, so mi v roke prihajale knjige o težavnem odraščanju, spoprijemanju z vsemi mogočimi pastmi … Tudi kakšna osebna kriza – pa seveda s popolnoma drugačnim ozadjem – je bila odlično povzeta v številnih knjigah. Pa knjig nisem iskal – moje knjižne police so res polne, knjige bi lahko izbiral kar na slepo in potem videl, da sem jo v roke vzel z očitnim razlogom. Zdaj, ko se recimo pripravljam in snujem nekaj novega, berem On Writing: A Memoir of the Craft Stephena Kinga.«

Pa pri knjigi vztraja do konca, tudi če ga ne prepriča na prvih sto straneh? »Praviloma pri vsaki knjigi vztrajam do konca, tudi zato, da jo lahko potem predstavim na svojem blogu. Priznam pa, da včasih trpim in samo čakam konec.«