Humorista, televizijskega in radijskega voditelja Franca Pestotnika poznamo predvsem po liku Podokničarja, ki svojo znamenito lestev naslanja na okenske police hiš od leta 1987 v vseh slovenskih občinah. Še več, zelo verjetno je, da skorajda ni slovenske vasi, ki je ta nasmejani ambasador dobre volje še ni obiskal. Kako je teklo njegovo pestro življenje in kako je ubiral poti, smo želeli preveriti ob njegovi obletnici, ki jo je, tako kot je zanj značilno, proslavil delovno.
Franc je zapriseženi Kamničan. V družini so bili štirje otroci. Franc je bil drugi po vrsti. Ko se je njegov najstarejši brat pri dveh letih in pol ponesrečil, je Franc postal najstarejši brat sestri Cvetki in bratu Milanu. Na njegovo delovanje je nedvomno usodno vplivala selitev družine v Kulturni dom Duplica.
Se sploh spominjate selitve družine v kulturni dom? Kako je to vplivalo na vaše preživljanje časa?
Ko smo se preselili v Kulturni dom Duplica, sem postal hišnikov Franc, ker je bila moja mama hišnik v tem domu. Za mene je bila selitev čarobna in usodna. Zaljubil sem se v odrske deske in knjižnico, kjer sem knjige 'požiral'. Že v osnovni šoli sem vedel, da bom nekoč stal na odrskih deskah.
Kje vse ste se urili v igralstvu?
Začel sem v domačem gledališču. Sredi 70. let sem igral v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani in se prvič srečal z bolj resnim gledališčem. Čez mnogo let sem igral dve sezoni v Poletnem gledališču Studenec pri Domžalah, kjer sem pod vodstvom Lojzeta Stražarja najprej odigral meni najljubši lik hlapca Daniela v igri Cvetje v jeseni, leto pozneje pa še Vandergelderja v Hello Dolly – Ženitna mešetarka. Zaigral sem tudi v filmu Zakleta bajta, ki smo ga posneli na Veliki planini.
Kot moderatorja so vas začeli s seboj vabiti tudi ansambli. Zdi se nam, da vas je zaznamovalo predvsem sodelovanje z Ansamblom Marela.
Ansambel Marela je nastal leta 1986 in z njim sem začel vandrati po odrih. V teh letih sem nekaj časa nastopal dokaj redno z Ansamblom Krt, Gašperji, Ansamblom Nagelj, Ansamblom Alpski kvintet in Ansamblom Lojzeta Slaka.
Kdaj so se začele pa Podoknice? Čigava ideja je bila to in kako so stekle tiste prve? Osnovno poslanstvo podoknic je razveseljevanje ljudi in ohranjanje običajev – kdo pomaga pri raziskovanju običajev krajev, kamor se podajate na podoknice?
Legendarne Podoknice so se začele leta 1987. Na Nedeljski dnevnik je pisala bralka iz Prekmurja, da bi bilo dobro obuditi ta zanimiv fantovski običaj. Na tretjo Podoknico sem prišel z Ansamblom Marela. Ekipi je bil moj nastop všeč in povabili so me k sodelovanju. Mislil sem, da bo to trajalo kakšni dve leti, pa se je razvleklo na 33 let. Na začetku Podoknice so mi domači fantje pripravljali šrange, kjer sem moral pokazati kar nekaj podeželskega znanja. Tako sem klepal kose, kosil, žel žito, molzel krave in koze, strigel ovce, pletel košare in klekljal, nastavljal sem polšnice, mlatil žito s cepcem, mlel žito in še bi lahko našteval. Spoznaval sem tudi kulinarične posebnosti in jih bil delež, kar mi je kot spomin ostalo tudi na mojem telesu.
Kako ste oblikovali podobo Podokničarja, kot ga poznamo že ves čas?
Pri ženi sem našel pastirsko nošo, ki jo je njen pokojni oče uporabljal za nastope na Veliki planini. Ko sem jo prvič oblekel, je tako tudi ostalo. Pokojni novinar Ladislav Lesar je začel v svojih člankih pisati, da sem Podokničar, in tako je tudi ostalo. Z leti je ta lik postal moj zaščitni znak.
Prek lika Podokničarja in kot Franc Pestotnik ste bili pozneje povabljeni tudi kot voditelj ali humorist v oddaje Po domače, Pod židano marelo …
V začetku 90. letih me je urednik narodno-zabavne glasbe na TV Slovenija Jože Galič povabil v oddajo Po domače kot humorista. Pozneje sem postal še voditelj oddaje, ki je potekala vsako nedeljo popoldne v živo. V tem obdobju sem bil tudi scenarist in voditelj prvega in drugega festivala Slovenska polka in valček, ko so obakrat zmagali Štajerskih 7. Leta 2002 sem zastavil s TV Golica oddajo Pod židano marelo. Leta 2002 in 2004 sem bil pobudnik in voditelj izbora Naj pevec in pevka narodno-zabavne glasbe. Leta 2009 sem bil scenarist in voditelj 23. Alpskega večera na Bledu in na moj predlog so takrat ansambli začeli igrati v živo. Leta 2014 sem na TV Golica začel oddajo Veselje s Podokničarjem. Med letoma 2017 in 2022 pa sem bil eden od voditeljev oddaje Popoldanski klepet na TV Veseljak.
Ste tudi mož ter oče sinu in hčeri. Kje sta se spoznala z ženo Marino? Kako je ona sprejemala neobičajen poklic svobodnega umetnika, ki družini ni prinašal take varnosti, kot bi ga kakšen drug?
Biti v zakonu s Podokničarjem ni enostavno. A ženi Marini gre zasluga, da sta najin zakon in družina ostala skupaj vse do danes. Ja, v svobodnem poklicu v Sloveniji ni vse tako rožnato, kot se zdi. Toda če delaš na dolgi rok in pošteno do občinstva, se nekako izide.
S čim se ukvarjata sin in hčera?
Uroš je zaposlen v podjetju Fraport, ki upravlja letališče Jožeta Pučnika. Špela je modna oblikovalka in podjetnica. Po sinu Urošu in njegovi ženi Vesni sem dedek 17-letni Pii, ki je odlična učenka kamniške gimnazije Rudolfa Maistra. Njen 12-letni brat Tim je tudi odličen učenec v šestem razredu osnovne šole Stranje in zelo obetaven nogometaš. Po hčeri Špeli in njenem Borisu pa sem dedek sedemletnemu Lovru, ki je zelo uspešen v prvem razredu. Od septembra je učenec glasbene šole Lartko v Trzinu in je pokazal izjemen talent, saj že nastopa na javnih prireditvah.
Kako ste proslavili svoj jubilej – 70 let življenja?
Zgodba o praznovanju se je razvlekla na deset dni. Na predvečer rojstnega dne so me presenetili številni znani glasbeniki in drugi prijatelji ter pripeljali drevo viharnik, ki stoji na dvorišču. Sto veselih nas je tisto nedeljo prepevalo pozno v noč. Na sam rojstni dan sem imel delo, saj sem na Krvavcu pozdravil slovenskega varuha človekovih pravic Petra Svetino in njegovega kolega, predsednika mednarodnega inštituta ombudsmanov Chrisa Fielda iz Avstralije, ki mi je z družbo tudi zapel. V četrtek smo se družili z Ansamblom Saša Avsenika in Alfijem Nipičem na Veliki planini. Konec tedna pa je sledila še zabava za domače, sorodnike in prijatelje. Zelo sem hvaležen družini in prijateljem, ki so mi pomagali izpeljati to zgodbo.
Če se na tej točki ozrete nazaj, kaj je bilo tisto, v čemer ste najbolj uživali v življenju?
Najbolj sem užival v družbi ljudi. Največ mi je pomenilo, da sem ljudem prinašal veselje, da smo se družili in uživali v naših snidenjih. Uživam v vsakem dnevu posebej. Rad imam to življenje in ta 'gajst' v meni, ki še ni zaspal, me vsak dan znova požene v nove pustolovščine in nove drobne neumnosti, ki nam lepšajo življenje.
