Franko Bajc je ponosen, da ima tako čilega dedka: »Je poseben mož. Nono Mario Benko je oče moje mame. Živi v Ajdovščini, ampak se redno videvamo. On je tudi eden od razlogov, zakaj sem šel lani boksat v ring. Chorchyp je bil moj trener, boksal pa sem v dvorani Dejana Zavca na Ptuju. Namreč tudi moj nono je boksal, ko je bil mlad. Želel sem si, da bi me prišel gledat na Ptuj in res je prišel, pri svojih 89 letih. Sedel je v prvi vrsti in navijal zame. On je sicer v mladosti boksal za rekreacijo, ne profesionalno, čeprav so ga hoteli spraviti v Italijo, da bi se tudi poklicno ukvarjal s tem. Ugotovila sva, da imava enako obliko mišic, enake bicepse, zato sva ob njegovem rojstnem dnevu naredila fotografijo, na kateri se malo napihujeva. Ni se najbolj posrečila, ampak vidi se nekaj podobnosti,« nam razigrano pripoveduje Franko, ki zelo rad prisluhne dedkovim prigodam iz mladosti. Njegov dedek se ni odločil za poklicno boksarsko pot, ker je imel preveč drugega dela, ko je bil mlad. Izučil se je namreč za električarja, kar je bil za tiste čase zelo napreden in cenjen poklic. »Nono je naredil na primer enega prvih ojačevalcev za električno kitaro. Sestavil ga je iz različnih kosov, kar je pač dobil. Predstavljajte si, da je bilo to pred približno 75 leti! Nono je bil tudi eden prvih v našem kraju, ki je sploh imel kitaro. Glede elektrike je bil res dobro poučen, ni imel ravno veliko sogovornikov na tem področju. Bilo je precej manj znanja in tudi načrtov ni bilo veliko. Nono ima še danes doma spravljene vse na roko napisane načrte.«
Mario je svoj poklic opravljal vse do osemdesetega leta. Vedno ga je kdo potreboval in mu je rade volje priskočil na pomoč. Očitno pa je imel Frankov dedek res velik vpliv, saj je tudi Franko, ko se je bilo treba odločiti za srednjo šolo, izbral podobno usmeritev, obiskoval je namreč elektro gimnazijo v Novi Gorici. Opravljal je tudi prakso na tem področju in pozneje delal v gradbenem podjetju, kjer mu je prišlo prav znanje o elektriki, saj so se ukvarjali tudi s polaganjem elektrike, a se temu poklicu ni tako prepustil kot njegov nono.
Pravi recept je zmernost
In v čem je skrivnost trdoživosti in dolgega življenje njegovega dedka? Franko pravi, da predvsem v zmernosti: »Nono še vedno dela sklece in redno telovadi, pri vsem pa je zmeren. Ne pretirava ne s hrano ne s športom. Nikoli se ne prenajeda, ne s hrano ne s pijačo. Vsak dan spije le kozarec belega vina, sladkosned pa ni. Danes v šali pravi, da je on tekel samo takrat, ko je bilo treba. S tem rad zbada mojo mamo, ki rada teče in je pretekla tudi maraton in tekmovala na gorskih tekih.«
Ob praznovanju 90. rojstnega dne je bila dedkova edina želja, da se vsi domači zberejo na kupu. Že nekaj let je namreč vdovec in veliko mu pomeni, da je obkrožen s svojimi najbližjimi. Praznovali so pri njem doma, posladkali so se s torto in obdali z veliko glasbe. Tudi dedek je bil namreč nekoč član glasbene skupine. Imenovala se je Metronom in on je igral klavirsko harmoniko in kitaro. Frankov brat je dedku ob tej priložnosti napisal pesem in mu jo zaigral ob brenkanju na kitaro. »Presenetili smo ga z glasbenimi nastopi, brat, bratranec, tudi nono je zaigral in zapel ob kitari. Zapel nam je pesem, po kateri ga vsi poznamo in jo ima zelo rad. To je pesem Poljane, dom prelepih dni Alfija Nipiča,« je vesel Franko, čigar poletje bo polno akcije. »Poletne dni izkoristim za aktivnosti, kot so potapljanje, padalstvo in jahanje. Seveda pa nikoli ne zmanjka dela na našem ranču,« za konec še doda.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
