»Kanenas je začetni potapljaški tečaj naredila, ko je bila stara točno deset let. Tako se ji je izpolnila velika želja, pohvale za svojo zbranost in pomirjenost pod vodo pa je dobila tudi od inštruktorja,« pravi Werner. In to še ni vse. Deklica se je že pri petih letih na dah potapljala pri globini osem metrov. Oče in hči sta tako podvodni svet odkrivala že v Jadranskem morju na Hrvaškem, v Indijskem oceanu na Maldivih in v Rdečem morju v Egiptu. »Stopi se z morjem in tako kot obožuje živali na kopnem, obožuje tudi živali pod morsko gladino. Videla sva delfine, ki so plavali ob nama, na Maldivih se nama je kar sredi potopa pridružila velika želva, ki je tam že vrsto let in naju vsakič znova pride pozdravit, srečala sva tudi hobotnico, ki naju je pozdravljala s tako imenovano petko. (smeh) Potapljala sva se že tudi s kitovcem, ki je bil dolg petnajst metrov,« pripoveduje ponosni očka.

Tudi sicer sta si zelo podobna. »Ja, Kanenas je moja kopija. Je izjemno socialna in zelo rada pomaga šibkejšim ter se vedno postavi za njih. Je zelo srčna in želi biti veterinarka, a se vidi tudi v reprezentanci odbojke. (smeh) Ima začrtane cilje in se vsakodnevno trudi za njih. Tudi glasbo ima zelo rada. Seveda pa je meni kot očetu najpomembnejše to, da postane dobra in srčna odrasla oseba, da ji je mar za sočloveka in da ima srce na pravem mestu. To so vrline, ki so se zadnja leta izgubile med ljudmi, vsi mi starši pa bi si morali prizadevati za to, da si otroci med seboj pomagajo in da so ljubeči drug do drugega.«