Zgodba o glasbeni poti Uroša Perića se je začela s harmoniko, a kljub slovenskemu tradicionalnemu inštrumentu je pozneje ubral drugo pot. Profesor na glasbeni šoli je ugotovil, da mu bolj kot narodno-zabavna glasba ustrezajo zimzelene melodije. Že pri desetih letih so ga namreč začele zanimati glasbene zvrsti, kot so jazz, blues in soul.

Ray Charles

»To je morda res nenavadno, saj vrstnike in otroke pri taki starosti tovrstni žanri običajno ne zanimajo, pa tudi mladostnike ne pritegnejo. Poslušal sem Nata Kinga Cola, a si niti predstavljal nisem, da bo ta črnska glasba tako usodno vplivala na mojo poklicno pot. Igral sem pri celjskem harmonikarskem orkestru, po končani osnovni šoli pa sem začel na klavirju preigravati pesmi Raya Charlesa. Izposojal sem si plošče, ker jih pri nas ni bilo mogoče kupiti, in zgoščenke. Ker nisem imel predvajalnika doma, sem hodil k sosedi, ki mi jih je presnela na kasete. Ko sem prvič slišal Raya, se je v meni nekaj premaknilo, začutil sem ga, kar je bilo za 12-letnega fanta res nekaj nenavadnega. Začel sem zbirati vse, kar sem našel o njem, in spomnim se, s kakšno nestrpnostjo sem pričakoval, kdaj bom dobil njegove plošče iz Amerike. Potem sem po naključju srečal svojega nekdanjega profesorja harmonike, ki mi je rekel, da nekaj snemajo in potrebujejo nekoga s črnskim glasom. To je šlo meni odlično od rok in najbrž sem edini belec na svetu s črnskim glasom. Kmalu sem se opogumil in začel nastopati. V Sloveniji ni bilo veliko zanimanja za tovrstno glasbo, zato sem bil kot klaviaturist na odru z mnogimi pop in rock skupinami.«

Slovenija takrat še ni bila pripravljena na novega Raya Charlesa. Zato je bil Perry, kot se z umetniškim imenom predstavlja Uroš Perić, vesel povabila, da kot gost nastopi z Big Bandom Srbije. »Nastopili smo v dvorani Kolac, ki se nekako lahko primerja s Cankarjevim domom, skupaj pa smo izpeljali tudi turnejo po Srbiji. Morda je naključje ali pa tudi ne, da se je moja glasbena kariera začela vzpenjati prav v državi, iz katere prihajata moja starša.«

Tujina

Glasbenika z nenavadnim glasom so opazili tudi drugi in povabili so ga na najprestižnejši glasbeni festival v Švici. »Zraven sem povabil Big Band Srbije in tri spremljevalne vokalistke iz Slovenije: Nuško Drašček, Suzano Labazan in Sandro Feketija. To je zame pomenilo res veliko čast, saj so bile tam same svetovne zvezde.« Bil je edini Slovenec, ki so ga kadar koli povabili na ta festival, zatorej niti ni bilo čudno, da so začela prihajati povabila za nastope. »Najprej na Hrvaškem, potem pa sem našel nemškega menedžerja in pred menoj se je začel odpirati svet,« pravi Uroš, ki je v glasbeni karieri posnel že 22 zgoščenk, in kot pravi, bo s tem nadaljeval. »Veliko ljudi me sprašuje, ali je v času dostopne tehnologije, ko lahko vsak glasbo brezplačno sname z interneta, to sploh še smiselno. V tujini je drugače. Po končanem koncertu prodajamo zgoščenke, na katere se po koncertu tudi sam podpišem in ljudem to veliko pomeni.«

Celoten članek si lahko preverete v reviji Lady, ki je izšla 15.02.2023.