Temperamentna Ajdovka Andreja Slokar je prava borka, in čeprav ji v letih športne kariere ne gre vse gladko, ne obupuje. Zaveda se, da je smučarski šport krut in ne dopušča napak, skozi muke in preizkušnje pa pridejo le najvztrajnejši. Sama prihaja iz podjetniške družine, kjer vedo, kaj pomenijo nenehna borba in novi izzivi. Andreja je veliko let trenirala ob podpori družine, ki je v njeno kariero vložila veliko denarja, a se je vse obrestovalo. Je ena redkih novink v svetovnem pokalu, ki ima že dve lovoriki z najvišjim mestom. Medalja na olimpijskih igrah se ji je sicer izmuznila, a uvrstitev na peto mesto je bila tako zanjo kot za Slovenijo velik uspeh.
Potem pa je prišel začetek letošnje nesrečne sezone, katere vrhunec bo gotovo svetovno prvenstvo v Franciji, ki je na urniku februarja. Pred 25-letno smučarko je bila sezona, polna pričakovanj, a tik pred prvo tekmo je prišlo do nesrečnega padca. »Tekmo sem komaj čakala, saj sem bila v odlični formi in dobro pripravljena, a se je zgodilo to, česar se vsi športniki bojimo. Na treningu na pripravah na ledeniku Schnalstal sem padla in si poškodovala koleno. V prvem trenutku nisem prav dobro vedela, kaj se dogaja, vem samo to, da sem bila zelo jezna, a hkrati žalostna. Vse do zadnjega sem upala, da le ne gre za tako hudo poškodbo, a že naslednji trenutek sem vedela, da ni tako enostavno,« se spominja Andreja, ki je svoj 25. rojstni dan preživela v bolniški postelji. »Ravno tisti dan sem dobila diagnozo in se začela zavedati, da je poškodba tako huda, da bom morala izpustiti sezono.«

Operirali so jo v Innsbrucku pri uglednem kirurgu dr. Christianu Finku. Operacija križne vezi je pomenila, da jo čaka dolgo okrevanje. »Prvi dnevi po operaciji so bili zelo naporni, saj sem imela v glavi kup vprašanj, kako naprej, kaj to pomeni za mojo kariero, a kmalu sem spoznala, da tarnanje ne bo pomagalo in da nisem ne prva ne zadnja, ki se spoprijema s poškodbo križnih vezi. Vem pa, da so se mnogi na bele strmine po poškodbi vrnili še močnejši.«

Andreja zdaj ne počiva. Veliko časa preživi v fitnesu in je povsem predana rehabilitaciji. »Dobro mi gre, a ne bom prehitevala, saj se zavedam, da vse potrebuje svoj čas, tudi okrevanje po poškodbi. Če bo šlo vse po načrtih, bom konec maja že na snegu.«

Z Andrejo smo klepetali v Kranjski Gori, kjer si je tokrat tekmo za zlato lisico ogledala s tribun. »Lani mi je udeležbo preprečila okužba s koronavirusom, letos poškodba. Vsak tekmovalec rad tekmuje na domačem terenu in pred svojimi zvestimi navijači, a meni se je ta priložnost izmuznila že drugo leto zapored. Dolgo časa sem se borila sama s seboj in se odločala, ali bi šla v Kranjsko Goro ali ne. Po eni strani sem si močno želela, a ni bilo enostavno. Potem sem si pa rekla, da grem. Priznam, da je bilo hudo, in ne morem opisati, kako sem si želela tekmovati. Ogledala sem si tudi tekmo v Sestrieru, kjer sem tako kot v Kranjski Gori srečala sotekmovalke, ki sem jih bila zelo vesela, in upam, da tudi one mene.«

Še posebej pa se je Andreja veselila srečanja z uspešno italijansko smučarko Federico Brignone, s katero ju veže več kot le smučarsko prijateljstvo. Andrejin fant Davide je namreč Federicin brat. »Vesela sem, da imam zraven sebe nekoga iz belega cirkusa, ki mi tako kot družina stoji ob strani, me razume in me podpira. Ko sem spoznala Federico, sem jo zelo občudovala, saj so se mi zdeli tisti, ki tekmujejo v svetovnem pokalu in pobirajo odličja, res nekaj posebnega. Sem pa kmalu tudi sama ugotovila, da so ti cilji dosegljivi tudi zame.«

Andreja zdaj med rehabilitacijo počne tudi stvari, za katere prej ni imela časa. »Družim se s prijatelji, veliko berem, hodim na sprehode … Posebno je bilo tudi novo leto, ki sem ga dočakala na Malti. To v tekmovalni sezoni ni mogoče in najbrž prihodnjih nekaj let ne bom imela te možnosti.«