Vse te običaje in navade je prenesel tudi na svojo družino in otroke. Še vedno pa je del tradicije tudi obvezno družinsko srečanje, tako z ožjim kot nekoliko širšim sorodstvom, ki je hkrati tudi priložnost, da se malo poveselijo. In še eno nenapisano pravilo, ki se ga Marko takrat drži: med velikonočnimi prazniki, od velikega četrtka do velike noči, načelno ne nastopa.

Eden od pomembnih dni, ki zaznamujejo velikonočne praznike, je gotovo cvetna nedelja, zadnja nedelja pred veliko nočjo, ko kristjani poskrbijo za blagoslov, žegnanje oljčnih vejic in butaric. »V mojih otroških letih so kmečki otroci v cerkev nosili butare, ki jih je pozneje živina pojedla. Mi nismo imeli živali, zato smo k blagoslovu nosili oljčne vejice. Danes je drugače, saj v Višnji Gori, kjer živimo, pripravljajo delavnice, na katerih izdelujejo butarice. Tam sta tudi moji hčerki, ki poskrbita za to, da skupaj nesemo v cerkev lično izdelane butarice.«

Več v tiskanih Zvezdah (št.15/2017)