Pravi čudež je, da se ni končalo tragično
T. i. driftanje, pri katerem voznik s pomočjo ročne zavore bolj ali manj elegantno zdrsi skozi ovinek, je privlačen šport, tako za gledalca kot za tistega, ki se ga upa lotiti. Med adrenalinskimi navdušenci je priljubljen že desetletja, širši javnosti pa ga je predstavila filmska franšiza Hitri in drzni. Tudi v Sloveniji se peščica ljudi z njim ukvarja že dolgo. Nekaj je celo organiziranih dogodkov, ki imajo vse, kar je potrebno, da lahko stvari potekajo varno. Ograje za publiko, gasilsko in reševalno ekipo ter voznike, ki vejo, kaj delajo. Imamo tudi nekaj poligonov, kjer lahko najamete tako avto kot inštruktorja driftanja. Imamo pa tudi »drifterski underground«, ki se požvižga na varnost. Ne le svojo. Ta je svoj obraz pokazala dotično soboto, ko se je po družbenih omrežjih razširilo vabilo na večerni drift v ljubljanski Supernovi. Divjanje so si privoščili v garažni hiši, polni tako avtomobilov kot ljudi, ki so se tam znašli po naključju. Kakih tristo ljudi je tako spremljalo objestno vožnjo več voznikov, mnogi med njimi zaradi drifterjev niso mogli varno odpeljati in so poklicali policijo.
Odraz (ne)kulture
Driftanje se že od začetkov srečuje s stigmo, da gre za divjake s preveč testosterona, ki radi hodijo po robu. A driftanje kot avtošport nima nič skupnega z divjanjem v polni garažni hiši, je jasen Nejc Grozde iz društva ljubiteljev avtošporta Racegasmic. »Noben resen ljubitelj tega športa ne bo z njim ogrožal drugih. Ali bo to počel na poligonu ali pa na praznem parkirišču, kjer se zberejo tisti, ki želijo biti zraven. Poleg adrenalinske vožnje gre pač tudi za druženje s sebi podobnimi. To, kar se je dogajalo v Ljubljani, pa ni šport, to so izpadi posameznikov in odraz tega, kako kultura pada. To so mulci, ki iščejo pozornost in za katere je največji dosežek to, da se lahko pokažejo na družbenih omrežjih. Driftanje je postalo priljubljeno med določeno subkulturo, kjer je biti nekulturen vrhunec možatosti. Verjetno nikoli ne bodo ničesar imeli, nikoli ne bodo privarčevali dovolj za hišo, pa raje zmečejo denar v avto, ki je dobro videti na fotografiji.« Z njim se strinja tudi veteran Damir Jakopin, ki se je z driftanjem ukvarjal že pred petnajstimi leti. »To, kar se dogaja na 'underground' sceni, je daleč od vsega, kar ta šport v resnici je. Na profesionalni ravni obstajajo pravila – tudi glede varnosti voznikov in gledalcev. Dovoljene in prepovedane stvari. Tu pa gre za postavljanje, kdo ima več denarja in kdo si več upa. Poleg tega to niso pravi drifterski avtomobili. Če je avto pripravljen tako, kot je treba, sploh ne sme na cesto, saj ne ustreza zahtevam za cestne avtomobile.« Prav to, da so avtomobili z zadnjim pogonom, ki omogoča driftanje, postali cenovno dostopni, je glavni razlog, da je takšna zabava čedalje bolj priljubljena, pravi Grozde. »Včasih je redko kdo imel denar, da bi si kupil avto, primeren za driftanje. Danes ga dobiš že za nekje med 3.000 in 5.000 evri, še posebej če znaš kaj postoriti sam.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
