Obudili so vaško peč
V angleškem mestu Guisborough, kjer živi 17.000 prebivalcev, so obudili navado skupnostne peči, kot so jo nekoč imeli v vaseh in kamor so vsi vaščani nosili v peko kruh. Pobudnik za to je bil pek Ed Hamilton-Trewhitt, ki je ugotovil, da so vrtoglavo narasli stroški električne peči, ki jo je imel v svoji pekarni. Ker se z naraščajočimi stroški spopadajo vsi prebivalci, se je odločil, da bo svojo peč ponudil sosedom, da si v njej spečejo praznične dobrote. Že od srede novembra tako lahko sosedje vsak petek popoldne prinesejo h peku piškote ali biskvit, v soboto pa jih pridejo iskat, seveda spečene. »To je najmanj, kar lahko storim. Peč v pekarni je tako ali tako topla, torej jo lahko izkoristijo tudi drugi,« je povedal pek, ki je navdušen nad idejo skupnostne peči. Če bo naletela na dober odziv, bo peč posojal tudi po božičnih praznikih.
Z vodnjaki proti suši
Na bangladeškem podeželju se kmetje le redko spopadajo s sušo. Četudi pride sušno obdobje, so njihovi vodnjaki vedno polni vode. Zakaj? Ker že štirideset let uporabljajo namakalni sistem, poimenovan bangladeški vodni stroj. Sestavlja ga na stotine starih vodnjakov, globokih do 150 metrov, za katere v monsunski dobi od maja do oktobra poskrbijo, da ulovijo kar se da veliko dežja. V sušni dobi od novembra do aprila pa 16 milijonov majhnih kmetij lahko iz njih črpa vodo in namaka riževa polja, ki zahtevajo mnogo vlage. Zaradi tega lahko riž žanjejo trikrat na leto. V zadnjem času so izjemno povečali količino pridelka in lahko se zgodi, da bo država kmalu, kar se tiče riža, popolnoma samooskrbna. Nedavno so znanstveniki izračunali, da je s pomočjo vodnjakov pod zemljo vedno na voljo toliko vode kot v italijanskem jezeru Como. Načrtujejo pa, da bodo sistem vodnjakov še razširili.
Pogrebnica na kolesu
Pogrebnica Isabelle Plumereau v Parizu ponuja ekološki prevoz pokojnikov. To stori s posebno prirejenim kolesom, ki ima voz, v katerega lahko naloži krsto. Plumereaujeva je prepričana, da so majhni, ekološki pogrebi trend prihodnosti, še posebno v velikih mestih, ki imajo ogromna pokopališča, kjer večino pokojnikov do groba pripeljejo z avtom. »Če gremo s kolesom, slišimo korakanje ljudi v sprevodu in zvoke narave. Če vprašate mene, je to najboljša tolažba v trenutkih žalosti,« je dejala. Sicer pogrebi s kolesi že obstajajo v Švici in na Danskem.
Več v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022
