Z njimi se bo po statistiki v življenju srečalo vsaj 67 odstotkov žensk in 35 odstotkov moških, s tem da so uradni podatki le vrh ledene gore. Še posebej je tesnoba narasla med mladimi, saj se je pojavnost težav z duševnim zdravjem med ljudmi, starimi od 15 do 24 let, med pandemijo v večini držav kar podvojil.
Pri Živi se je prvi panični napad zgodil brez vsakega očitnega razloga. »S sinovoma smo gledali film, ko me je začelo mravljinčiti po levi nogi. Mislila sem, da mi je noga zaspala, in vstala sem, da bi jo razhodila. A mravljinci niso ponehali, še preselili so se v levo roko. Infarkt, me je spreletelo. Srce mi je razbijalo kot noro, postajalo mi je slabo in vrtelo se mi je. Nisem vedela, kaj naj storim. Šla sem na balkon in globoko dihala, dokler se nisem malo pomirila. Otrokoma nisem hotela pokazati, da je kaj narobe, in res je čez kakih deset minut minilo. A ostala je tesnoba. Tisto noč sem se zbudila sredi noči, srce mi je hotelo skočiti iz prsi. Potem se je zares začelo. Nekajkrat na dan sem se borila z nenadnimi oblivi vročine, z vrtoglavico, občutkom, da bom zlezla skupaj, in s strahom, da se mi bo kar zmešalo, s težkim dihanjem, prepričanjem, da bom umrla. Naslednji dan sem šla k zdravniku, odredil mi je pregled krvi in EKG srca ter me opremil s knjigo o paničnih napadih. Zgodbe v njej so bile, kot bi jih napisala sama, kar me je malo pomirilo. A ne toliko, da ne bi pri še posebej hudem napadu panike končala na urgenci. Ker takrat res misliš, da boš umrl, vse v telesu ti govori, da si v hudi nevarnosti, da bo odpovedalo. Vsi izvidi so bili v redu in zdravnik mi je predpisal antidepresive, s katerimi zdravijo panično motnjo. Trije tedni, kolikor je trajalo, da so zdravila prijela, so bili najhujši v mojem življenju. Najprej gre z antidepresivi namreč lahko še na slabše. Ven si nisem upala, ker nisem vedela, kdaj bo prišel naslednji napad. In ti so se vrstili vsakih nekaj ur. Pomirjevala so pomagala le do neke mere, preostali čas sem se zvijala v kotu postelje kot na smrt prestrašena žival in poskušala umiriti grozljive občutke. Najbolj mi je pomagalo mirno in globoko dihanje. Z njim še zmeraj najlažje prebrodim napade, kadar pridejo. Tudi zdravila jih namreč ne odpravijo čisto, jih je pa manj in znosnejši so. Sprejela sem strah. Kadar pride, mu pustim, da opravi svoje in gre. Nikoli več ne bom čisto brezskrbna in prepričana vase, a ne krade mi več življenja.«
Napad tesnobe ali panike? Živina diagnoza je huda panična motnja. Najhujša oblika anksioznosti, ko človek doživi najmanj štiri panične napade na teden v obdobju enega meseca. Najmanj štirje napadi v štirih tednih pa pomenijo diagnozo zmerna panična motnja. Simptomi vključujejo hiter, razbijajoč srčni utrip, potenje, tresenje, občutek kratke sape ali stiskanja v grlu, mrzlico ali vročino, slabost, krče v trebuhu, bolečine v prsnem košu, glavobol, omotičnost ali omedlevico, občutek odrevenelosti ali mravljinčenja in občutek neresničnosti ali ločenosti od realnosti. Ne doživljajo vsi ljudje vseh simptomov, vsem pa sta skupna občutek bližajoče se pogube ali nevarnosti in strah pred izgubo nadzora ali smrtjo. Panični napad praviloma traja okoli 15 minut, lahko pa tudi celo uro.
Manj katastrofične občutke, ki pa vseeno močno okrnijo kakovost življenja, vzbujajo napadi tesnobe. Za te so značilni nemir, občutek ranljivosti ali napetosti, hitra utrujenost ali izčrpanost, težave s koncentracijo, razdražljivost, napetost mišic in neudobje v lastnem telesu, skrbi ter težave s spanjem. Ti občutki lahko trajajo od nekaj minut do nekaj ur, včasih celo dni ali tednov.
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 10. 01. 2023.
