Jagodičevje, med katero spada tudi ribez, je prava slovenska superhrana. Vsebuje veliko mineralov in vitaminov, antioksidantov in fitokemičnih spojin, ki so zelo pomembni za ohranitev zdravja. Janez in Jana Markuta z družino na svoji sadjarski kmetiji v Čadovljah pod Storžičem na Gorenjskem poleg drugega sadja pridelujeta tudi rdeči in črni ribez. Pojasnila sta, kako je treba ribez saditi, negovati, obrezovati in zaščititi pred škodljivci in boleznimi, da bo lepo uspeval, obenem pa, kako ga pravilno oberemo in izvrstno uporabimo v slastnih jedeh.
Za jagodičevje, ki je izjemno zdravo, je tudi pri nas vse več zanimanja. Marsikdo ga je zato v zadnjih letih posadil na svoj vrt ali z njim še obogatil izbor sadja v sadovnjaku. Ribez prav tako kot drugo jagodičevje velja za slovensko superhrano. Prednost domačega ribeza iz slovenske pridelave je, da je na voljo svež, brez dolgih transportnih poti in skladiščenj. »V zadnjih letih jagodičasto sadje znova pridobiva pomen ne le zaradi bogate prehranske vrednosti in prijetnega videza, temveč tudi zaradi gospodarnosti pridelave na manjših površinah in domačih vrtovih. Plodovi jagodičja so zelo primerno dietetično živilo. Poleg drugih snovi, ki zelo dobro vplivajo na naše zdravje, vsebujejo tudi veliko vlaknin. Največ jih je v rdečem in črnem ribezu,« pravi Janez Makuta.
Raste v obliki špalirja ali grma
Na sadjarski kmetiji pod Storžičem gojijo več sort rdečega ribeza in črni ribez sorte titania. Rdeči ribez gojijo v obliki špalirja, s čimer se izognejo lomljenju preobloženih vej. »Pri tem načinu v grmu pustimo tri rodne veje, to je eno enoletno, eno dvoletno in eno triletno. Rastline potrebujejo oporo, za kar služijo betonski ali leseni koli in od dve do štiri žice, na katere privežemo rodne veje,« opisujejo ta način vzgoje ribeza. Črni ribez pridelujejo v obliki grma. »Pri tem stranskih poganjkov na dvoletnih in triletnih vejah ne prikrajšujemo, izrezujemo ali odvajamo, ker bi s tem rast zakrnila, na odrezanih mestih pa jajčeca rada odlaga ribezova steklokrilka. To je škodljivec, ki se hrani s strženi poganjkov,« svetuje Janez Makuta. Sicer ribez ni preveč občutljiv za bolezni. Škodo včasih povzročajo plesen, pegavost, listne uši in ribezova steklokrilka. Najučinkoviteje se jim upremo z izrezovanjem, odstranjevanjem in uničevanjem prizadetih poganjkov in z uporabo ekoloških sredstev – žvepla. Če nam ptiči delajo preveliko škodo, rastline zaščitimo z mrežo.
Sadimo ga v hranljiva tla
Za dobro rast ribez potrebuje hranljiva, lahka do srednje težka tla. Zaradi možnosti pozeb cvetov ribeza nikoli ne sadimo v nizke lege, ampak na nagnjene in dvignjene terene. Rdeči ribez je zaradi velikega pridelka večji porabnik hranil, predvsem dušika.
Ribez je treba obrezovati v času mirovanja. »Odstranimo stare, poškodovane in polegajoče veje. Ob rezi ne smemo poškodovati lubja sosednjih vej. Ves odrezani les nato odstranimo iz nasada,« svetuje Janez. Ko pride čas obiranja ribeza, moramo paziti, da grozd odtrgamo s pecljem. »Pri tem pazimo , da ne zatrgamo brsta, iz katerega je zrasel. S tem preprečimo golitev vej,« še opozori.
Več v Zarji št. 24, 13. 6. 2017
