In razlogov za strah je zadnje čase seveda veliko. Najodmevnejšega je prispevala megazvezda Taylor Swift, ki bi morala prejšnji teden na Dunaju imeti tri koncerte, zaradi grožnje s terorističnim napadom pa so bili odpovedani. Kot vemo do zdaj, ko to pišem, sta bila vpletena dva še ne dvajsetletna bradata smrkavca, vsaj eden je priznal, da se je radikaliziral na spletu in prisegel Islamski državi, da bo ubijal nevernike. Pri njem doma so našli ročne bombe in neke kemične snovi, ni pa še jasno, ali je šlo za dobro pripravljeno teroristično akcijo ali za nekaj norcev, ki skušajo zaradi svojih travm po najkrajši poti v pekel (morda pa celo verjamejo, da v nebesa?) vzeti še koga s seboj. Pristojni se bodo najbrž še dolgo prerekali, ali je bilo koncerte res treba odpovedati, je pa res, da lahko tudi najmanjša eksplozija v tako veliki množici povzroči paniko in potem ljudje pregazijo drug drugega … velikokrat se je že zgodilo. Ampak kaj bomo zdaj? Ne bomo več hodili na koncerte? Na prostem pa tudi v dvoranah, kjer je lahko še bolj nevarno?
Ali pa ne bomo hodili na tekmovanja, kjer so lahko nevarni že preveč razgreti navijači? Sam bog ve, kakšen varnostni zalogaj so pariške olimpijske igre, na katerih se do zdaj še nič ni zgodilo, razen da je francosko glavno mesto za nekaj ur ostalo brez elektrike in da so požgali električne napeljave na nekaterih železniških progah. V tem primeru ni šlo za islamiste (mimogrede, dunajski terorist je tam rojeni avstrijski državljan), ampak so oboje pripisali državnemu terorizmu velike države, ki zaradi napada na Ukrajino ni smela nastopati na igrah. Leta 1972 je na olimpijskih igrah v Nemčiji osem Palestincev ugrabilo in umorilo enajst izraelskih športnikov, hoteli so opozoriti na strahote, ki se dogajajo njihovemu ljudstvu v Izraelu, izzvali pa so pokol – zgodba, ki ji sledimo še danes. V kot stisnjena manjšina napada s kamni in doma narejenimi bombami, večina pa s tanki, raketami in letali. Število žrtev na obeh straneh je v grozljivem nesorazmerju. Ampak za nas sta ti dve vojni dovolj daleč, da nas neposredno ne ogrožata, zaradi tega večinoma še ne spimo slabo.
Razen ko prideta dovolj blizu. Ko recimo kibernetski napad zaustavi delovanje bolnišnic, državnih ustanov – vsega. Na Dunaj se je odpravljalo na tisoče Slovencev, razočaranje zaradi odpadlih koncertov je veliko, a bi se lahko končalo v krvi, če bi islamistom uspelo izpeljati svoje teroristične akcije. In smo tam – česa vsega se bomo bali, kako bomo s strahovi živeli? Tisti z bolj flegmatičnim značajem pravijo, ah, življenje je itak loterija, za osnovno varnost poskrbiš, sicer pa se prepustiš. In najbrž imajo prav. Če se obremenjuješ z razmišljanjem, kje vse te lahko čaka nesreča, se najbrž izogneš tudi možnostim za srečo. Kar pri sebi bomo morali razčistiti, kaj je vredno strahu in kaj ne. Tisti, ki so jim lani poplave uničile hiše, se upravičeno z grozo ozirajo v nebo vsakič, ko se pooblači, drugi pač takrat ne rinemo v hribe in se oborožimo z dežniki. In ni se treba vnaprej žreti, ker se planet po eni strani utaplja, po drugi pa gori. Ker se bo zgodilo tudi brez našega travmatiziranja, namesto tega raje naredimo kaj, kar preprečuje segrevanje ozračja. Pa kakšen načrt imejmo, kako se ob vsakršnih dramah, osebnih in splošnih, izvleči. Če imamo sploh priložnost za pameten odziv. Moja priljubljena igralka Mira Furlan je denimo umrla zaradi komarjevega pika. Ja, življenje je res loterija, zato pač ni modro, da upanje zatira večni strah, ki ima velike oči, kot pravi slovenski pregovor.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
