»Če zmore Kazimira, se bom potrudila tudi jaz,« ji rečejo mnogo mlajše kolegice, ko vidijo ta njen neizmerni žar, sonce, ki v njenih očeh nikoli ne ugasne. Še preden smo vstopili v njen dom, je zunaj naredila par dvigov, poskokov in vaj, s katerimi vsakodnevno ohranja svojo vitalnost. »Moram biti aktivna, da bom šla na maraton,« se navihano nasmehne. Nato nas popelje še do cvetličnega vrta, ki ga ureja z neizmerno ljubeznijo. »V vsakem obdobju nekaj cveti. Rože obožujem. Nosim jih na grob našega sina Miha, ki je preminil pred dvajsetimi leti. Vedno ima sveže.« Pogled se nam spočije na bujnih hortenzijah, sivki in drugem pisanem cvetju v njeni mali oazi miru, ki jo od sosednje hiše ločuje tudi nekaj visokih dreves, da v vročih poletnih dneh ustvarjajo prijeten hlad. »Zelenjave ne pridelujem več, bi bilo preveč dela, tako da jo dobim, rož pa ne dam.« Vsak večer, pravi, se poda v lov na polže, ki bi ji sicer pojedli vse cvetje.
Teci, pa ne bo bolelo
»Vsak dan še vedno odtečem pet, šest kilometrov,« razkriva zdravstvena delavka v pokoju, glasbenica, predvsem pa že dolgo slovenska tekaška legenda, ki že več kot štirideset let ne more brez teka. »Tek mi daje zdravje in dobro počutje.« Vedno je bila rada telesno dejavna, a svojo strast do teka je odkrila šele pri 46 letih. »Ko pride ženska v meno, se začne slabše počutiti. Opazila sem, da se veliko bolje počutim, če hodim. Potem pa sem se hotela še izboljšati in začela teči. Bila sem navdušena! Vsakega sem hotela navdušiti, če ga je kaj bolelo. 'Teci, pa bo prenehalo,' sem jim dejala. Brez teka ne bi zmogla, tek daje zdravje, energijo in voljo,« se nasmehne in ne sede, temveč hiti pripravljat prigrizek, vmes pa pomoč potrebuje že njen mož Miloš, nekdanji predstojnik otroškega oddelka Splošne bolnišnice v Slovenj Gradcu, ki je prav na dan našega obiska praznoval 101 leto, zato so telefonske čestitke ljudi, ki ga imajo radi, kar deževale.
Dan se zelo hitro obrne
»Z možem zjutraj že v postelji malo potelovadiva, razmigava roke in noge. Potem mu pomagam, da se obleče in umije. Nato pa hodiva po balkonu. Vsak dan zapiševa, kolikokrat se sprehodi gor in dol, da ima motivacijo in cilj. Po zajtrku bere časopise, jaz pa malo pospravim, in če je čas, kakšno melodijo odigram na klavirju. Potem se s kolesom odpeljem v mesto po kosilo. Ko pa mož popoldne počiva, izkoristim čas, da kaj postorim na vrtu ali grem teč.« Teče ob vodi, od doma do toplarne in nazaj, približno en kilometer. Preteče več krogov, hkrati pa je blizu doma, če bi jo mož morda potreboval, da se lahko hitro vrne.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
