Če se mama in oče ločujeta, se otrokov svet, ne glede na njegovo starost, začne rušiti. Začenja se spopad s težkimi (in neznanimi) čustvi, pri čemer lahko otroku pomagajo predvsem starši. Starši včasih odlašajo z ločitvijo in se trudijo po svojih najboljših močeh, da bi popravili, izboljšali oziroma ohranili odnos ali zakon. Mnogi namreč menijo, da je s tako skrajno odločitvijo, kot je ločitev, bolje počakati, da otrok vsaj malo odraste, češ da bo potem lažje sprejel dejstvo, da mama in oče nista več skupaj. Seveda se je vredno in edino pravilno potruditi za odnos s partnerjem in ohraniti družino, vendar si je takrat, ko so izčrpane vse možnosti, morda bolje priznati, da tako ne bo šlo več naprej. Ločitev bo stresna in naporna za otroke, vendar je podaljševanje družinske agonije, ki se vleče že leta in leta, za otroka prav tako stresno in škodljivo kot spopadanje z ločitvijo.
Ločitev na vidiku
Novico o ločitvi je treba otrokom sporočiti na razumljiv način, predvsem pa z veliko mero razumevanja in potrpežljivosti. Otroku morate jasno povedati, da za ločitev ni kriv on in da ga imata oba še vedno najrajši na svetu. Razložite mu, da kot mož in žena oziroma moški in ženska pač ne gresta skupaj, da skupaj nista več srečna. Še vedno pa sta najsrečnejša, ker imata njega, in bosta vedno (do konca življenja) njegova starša ter tega ne more spremeniti nihče.
Ne zapletajta stvari
Najbolje in najpreprosteje je, če se partnerja lahko o vsem dogovorita na civiliziran, predvsem pa na otroku prijazen način. Dogovorita se, kateri bo imel skrbništvo nad otrokom (oba ali le eden), kje oziroma kako boste živeli (pod skupno streho ali ločeno), pri kom bo živel otrok, kdaj, kje, kako in koliko časa bodo potekali obiski (če bo otrok preživljal čas s staršema ločeno), ter si razdelita starševske naloge (na primer kateri bo hodil na govorilne ure, kateri bo otroka vozil na nogomet, v glasbeno šolo). Težava nastane, ker dogovor med staršema vse prevečkrat ne poteka (več) gladko, starša se ne moreta sporazumeti (o ničemer), ponavljajo se medsebojna obtoževanja in podtikanja, začne se metanje polen pod noge. S tem se običajno začne tudi bitka za skrbništvo nad otrokom, ki lahko preraste v pravo vojno med zakoncema. Otrok tako postane predmet spora, objekt med dvema ognjema. Starša, ki bi mu morala nuditi varnost in oporo, sta zdaj vsak na svojem bregu in od njega pričakujeta, da se bo odločil za enega (na primer s kom bo živel). To pa otroku vzbuja le dodatno stisko in tesnobo.
Ostanite dobri starši
Najprej otroku povejte, da ga imate in ga boste vedno imeli neskončno radi ter da ni kriv za ločitev. Bodite svojemu otroku v tem težkem obdobju v oporo. Veliko se pogovarjajte z njim o ločitvi in mu iskreno odgovorite na vprašanja, ki ga razjedajo. Dovolite otroku izraziti vsa njegova čustva ter mu dajte čas za žalovanje. Ne pričakujte, da bo otrok vaš zaupnik ali celo vohun, ki bo vohunil za vašim partnerjem, ter ga ne silite, da izbira med vami in njim. Ne prepirajte se s partnerjem (v otrokovi prisotnosti) in ne kritizirajte drugega starša (ali njegove družine) pred njim. Spodbujajte otroka, da se druži z drugim staršem, in mu povejte, da je prav, da se ima lepo z njim. S partnerjem ohranita disciplino, red in rutino pri vzgoji ter pri tem ne popuščajta. Če otroku ne znate ali ne morete pomagati, mu priskrbite strokovno pomoč.
