Moram priznati, da če bi bila v obdobju epidemije noseča (ko je bila prepovedana prisotnost partnerja ob porodu), bi se prav zato, ker je v nekaterih drugih državah EU prisotnost partnerja omogočena, počutila opeharjeno. Če staršem to odrekamo, se ne bi smeli čuditi, da se potem odločajo za porode doma.
Če bi pretehtali, da je prisotnost partnerja tako pomembna za psihično stabilnost, morda bi bil to eden na 20 primerov, bi lahko oba testirali in bi se lahko porod izvedel v naših tako imenovanih »covid prostorih«. Vse življenje se ukvarjam s porodništvom in bil sem eden tistih, ki so med prvimi zagovarjali permisivnejši pristop k porodu – da se z različnimi možnostmi približamo želji žensk. Potem ko smo imeli nekaj slabih izkušenj, sem sam sebi postavil zavoro, češ, pamet v roke, najprej je varnost za mamo in otroka. Tudi nam v porodnišnici gre lahko zelo hitro kaj narobe in so primeri, ko ne veš, kako odreagirati. Da bi se mi to zgodilo na terenu, ko gre za čisto improvizacijo – nadzor poroda brez aparatur, ki nas opozorijo na nevarnost –, si sploh ne morem predstavljati! Ginekologi smo bili namreč vedno malce skeptični, do kod lahko znanje babice še omogoča varno rojevanje. Morate vedeti, da imamo celo v nadzorovanih razmerah še vedno mnogo patologije, zato je zame porod na domu ruska ruleta.
Koliko zapletenih primerov pa ste reševali, ki so vam jih pripeljali s porodov na domu?
Trenutno se spominjam samo enega. Porodov na domu je sicer malo, ampak gre za postopke ob porodu, za katere dvomim, da se na domovih pravilno in strokovno izvajajo: otroku po porodu ne boste merili oksigenacije (nasičenosti s kisikom) in obporodnega manka kisika, ki ob njem ni bil zaznan. To se lahko kasneje v otroštvu izraža z različnimi težavami: s slabšim začetnim razvojem motorike, pa tudi kasneje v šoli, na primer. Pa še veliko je takšnih »malih« zadev, ki umanjkajo ob porodih na domu. Zato mislim, da bo država porode na domu morala sčasoma ustaviti. Pa poglejmo enega današnjih primerov: gospa je prišla v bolnišnico s popadki, ni želela nobenega našega posredovanja, bila je v sobi, popadki so se malce stopnjevali, ampak še vedno ni želela nobenih dodatkov. Nato ji je odtekla mekonijska plodovnica, to pomeni, da se je otrok v maternici pokakal in da se mu je že slabše godilo. Porod se je nato hitro odvil, otrok pa je imel en meter dolgo popkovnico, pravi vozel in popkovino trikrat ovito okoli vratu. Pediatri so bili takoj zraven … Ob tem se še vedno spomnim svojega očeta, splošnega zdravnika, kako ga je bilo strah, ko je moral voditi tudi porode na domu (čas po drugi svetovni vojni, 50. in 60. leta). Temu sem bil priča že kot otrok. Zato še toliko bolj prosim, vzemite pamet v roke.
Verjetno pa v Sloveniji ne moremo stopiti korak nazaj in po koncu epidemije kar prepovedati porodov na domu?
Jaz bi jih prepovedal zaradi prevelikega tveganja. To je hazard. Prej ali slej boste morali pisati o nesrečnem porodu na domu, sem prepričan. Niso vse babice, ki izvajajo porode na domu, enake – nekatere so veliko previdnejše od drugih, to je že res. Za izkušeno babico naj bi bilo minimalno število porodov 150 na leto. Vi ste demokratka, ki zagovarjate pravico ženske do poroda na domu in imate do tega pravico, vendar se mi ne zdi korektno, da kot novinarka niste na strani stroke. Ker poznam primer, ki se je zgodil nedavno, in ni bilo tako nedolžno, kot se opisuje. Iz porodnega prostora imamo deset metrov do operacijske z ekipo (porodničar, anesteziolog, pediater in diplomirane medicinske sestre). Če pride do zapletov, ste doma preprosto v preveliki nevarnosti. Tudi razdalje do najbližje zdravstvene ustanove so včasih v Sloveniji velike in v tem nismo primerljivi z Nizozemsko, ki jo pogosto navajamo kot primer dobre prakse porodov na domu. Včasih otroka ne spraviš z lahkoto na svet, potem so tu še rezanje presredka, raztrganine, šivanje – sprašujem se, kako to poteka na domu. Kaj pa higiena, infekti (tako pri materi kot otroku)?
Ampak pri porodih na domu, kolikor vem, praviloma ni epiziotomij.
So pa raztrganine, ki jim sledi kup različnih kasnejših težav. Da o možnosti ponarejanja oziroma nepopolni dokumentaciji ob rojstvu ne govorim. Nadzora ni, lahko si izmišljujete prosto po Prešernu, kdo nadzoruje zapisnike? Po porodu na domu nisem videl še nobenega. Četudi se porod spontano odvija, pa se vleče tri dni – dobro, porodnica bo vmes tudi spala, ampak kakšen je nadzor nad porodom, žensko in počutjem otroka? Stoodstotno varno ni niti v porodnišnici, kaj šele takole na domu, najbolj pa me vedno skrbi izguba krvi. Kdo pogleda porodno pot? Saj nimaš instrumentov! Že za izkušene je včasih zelo težko popravljati poškodbe ob porodu … Mladim mamicam predlagam, da se dobro pogovorijo z ustanovo, kjer bodo rodile, in slej ko prej bodo našle tudi znotraj uradnih ustanov takšno, ki jim bo prisluhnila. Naposled bodo doumeli, da imate posebne želje. Če se, na primer, pri nas nekaj dogovorimo, se tega držimo. Ne zdi se mi korektno, da se ponekod s porodnico dogovorijo za epiduralno analgezijo, potem se pa ob porodu zgodi, da slučajno ni anesteziologa in pač ni epiduralne. Tega nikakor ne zagovarjam. Vse, o čemer sem vam sedaj razlagal, smo na naših strokovnih sestankih že pogosto obravnavali in prišli vedno do enakih zaključkov.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
