Ukrepi nove tobačne zakonodaje verjetno ne bodo prav učinkoviti. Če bi napisi na škatlicah, visoke cene in omejevanje kajenja v gostinskih lokalih kaj zalegli, potem bi že ukrepi iz leta 2007 pripomogli k manjšemu številu kadilcev. A mladi v Sloveniji, torej najobčutljivejša skupina, kadijo enako kot prej, mlada dekleta še celo bolj in več! Kot kažejo podatki NIJZ, smo po deležu kadilcev med 16-letniki nad povprečjem vseh držav!
Po 25. letu skoraj nihče več ne začne kaditi! Čim mlajši začneš, hitreje, bolj in dlje si zasvojen!
Mladost odločilno vpliva na kajenje! Mlajši ko je nekdo ob začetku kajenja, večja je verjetnost, da bo bolj zasvojen, da bo dlje kadil in da bo pokadil več cigaret, manjša pa je verjetnost, da bo kadar koli opustil kajenje. Na NIJZ smo izvedeli tudi, da velika večina odraslih kadilcev začne kaditi, ko so še otroci in najstniki, in da po 25. letu skorajda ne ugotavljajo več začetkov kajenja. Starost ob začetku kajenja je torej zelo pomemben kazalnik kadilskega vedenja in škodljivih posledic v odrasli dobi.
Mladi se raje odrečejo hrani kot cigareti!
Edina pot do čim manj kadilcev torej vodi v preprečevanje kajenja pri mladih. Zato je popolnoma nerazumljiva drža države, da ne razmišlja o omejitvah kajenja med njimi. Podcenjevalno in predvsem škodljivo do mladih je misliti, da bodo zalegla opozorila in cene. Kot nam je povedala 17-letna Maša iz Ljubljane, že eno leto kadilka, je (ne)dostopnost cigaret najmanjši problem. »Če nimam denarja, se pač odrečem malici in kupim cigarete, opozoril o smrti in bolezni pa sploh ne opazim več. Tiste grozne podobe na škatlah pa me tudi ne bodo motile, saj vem, da je kajenje nevarno. O tem nam ves čas govorijo v šoli, imamo tudi delavnice in govorne nastope. Prepričana sem, da si bodo nekateri pač omislil cigaretnico ali imeli škatlico spravljeno v svoji škatli.«
Popolna prepoved kajenja v Avstraliji?
Kako bi torej dosegli, da naši najstniki sploh ne bi začeli kaditi, kar je želja vsakega starša in bi morala biti tudi želja naše matere države? Zanimiva pobuda prihaja iz avstralske zvezne države Queensland, kjer imajo zelo radikalno in predvsem uspešno protitobačno kampanjo, vendar se jim morda obeta še najradikalnejši ukrep – vsesplošna prepoved kajenja tobaka. Svet za boj proti raku (Cancer Council Queensland) je namreč državi predlagal postopno popolno prepoved kajenja; začeli bi z generacijo, ki ima zdaj 15 let. Kot je povedal predsednik sveta Jeff Dunn, njihov predlog pomeni, da otroci, ki bodo letos dopolnili 15 let, nikoli ne bi mogli legalno kaditi tobačnih izdelkov, to pa je pot do popolnega prenehanja kajenja.
Takšna rešitev seveda zveni radikalno, vendar je vsekakor vredna premisleka. Zagotovo jo podpišemo vsi starši, ki bi svojim otrokom želeli najboljše. Seveda bi jih veliko kadilo na skrivaj, kot zdaj kadijo travo, vendar pa bi se velika večina naših otrok na daleč izognila pasti tobačne odvisnosti, ki se je pozneje v življenju težko rešiš in se v njej znajdeš, ne vedoč, kaj ti bo prinesla.
Lado Leskovar, nekdanji strastni kadilec: Nehal sem zaradi sina Martina
Legendarni pevec Lado Leskovar je nekdanji kadilec. Ob novem letu na prelomu tisočletij je prižgal svojo zadnjo cigareto, potem ko je pred tem kar 34 let strastno in veliko kadil. Nova zakonodaja mu sploh ni všeč, saj je kot huda oblika prisile do kadilcev nestrpna in nespoštljiva. »Ljudje morajo sami sebe prisiliti do odločitve, da bodo nehali kaditi, to je zelo osebna odločitev, pri kateri prisila države prav nič ne pomaga! Predvsem moraš imeti dober razlog, kot sem ga imel jaz,« pripoveduje.
Rad bi bil čim dlje s sinom! In kakšen je dober razlog, da nekdo, ki je več kot polovico svojega življenja strastno kadil, opusti kajenje? Pri Ladu Leskovarju je bil to sin Martin, ki se mu je rodil v četrtem zakonu z ženo Verico in je danes star 21 let. »Očetovstvo na stara leta je res super,« pripoveduje, »saj imaš veliko časa in volje za to, da se ukvarjaš z otrokom. On je tudi moj glavni razlog, da sem nehal kaditi. Bilo pa je povsem preprosto. Za novo leto 2000 smo bili pri prijateljih na Floridi v ZDA. S šestletnim Martinom sva se sprehajala ob Atlantiku in iskala prostor, kamor bova zataknila rakete za naš novoletni ognjemet. Kar naenkrat me je prešinilo, da moram, če sem že kot starec naredil otroka, paziti, da bom čim dlje z njim. Veste, jaz sem izjemno čustven. Gledal sem tega svojega mulčka in v sebi začutil, da mu moram pomagati na njegovi poti v svet, da mu moram čim dlje stati ob strani. Sam vem, kako je, če odraščaš brez očeta.«
In tako je danes 74-letni Lado Leskovar pred 16 leti javno oznanil svojim prijateljem in družini, da bo poskusil nehati kaditi. Pred vsemi je ugasnil cigareto in odtlej ni več prižgal nobene. Niti pomislil ni, da bi to storil.
Če imaš dober razlog, ni nič težko! Sliši se kar preveč preprosto, vendar Lado Leskovar zatrjuje, da je tako tudi v resnici: »Resnično ni težko nehati kaditi, če imaš dober razlog za to. Potem se odločiš in to storiš. Samo za odločitev gre in nič drugega. Ljudje smo strašno razvajeni, smo velike princeske, vse se nam zdi težko, pa ni. Težko je samo takrat, ko ostaneš brez drage osebe, ko se tvojemu otroku kaj zgodi, ko zboliš, vse drugo je popolnoma nepomembno. Sonce ali dež, na to pač ne moremo vplivati, in tu gre samo za to, da se odločiš, kako boš šel skozi življenje.«
Getoiziranje kadilcev je nespoštljivo! Do kadilcev je strpen in spoštljiv, cigaretni dim ga prav nič ne moti in ob njem lahko vsakdo kadi brez skrbi. Zato se mu zdi nova zakonodaja povsem pretirana in neučinkovita. »Cene se mi že zdaj zdijo previsoke, kaj šele po podražitvi, predvsem pa se mi zdi grozno to getoiziranje kadilcev, ki morajo iti v steklene škatle. Kot da so v živalskem vrtu! Omenil bi tudi strašne fotografije, ki bodo na cigaretnih škatlicah – te kadilcu prav nič ne pomenijo, to so neumnosti, šale za male, kot so risanke za otroke. Morda bi kaj zalegle, če bi bilo sicer manj takšnih podob okoli nas – zdaj pa so kamor koli pogledaš, na primer samo poročila, povsod prizori nasilja, na katere se počasi vsakdo navadi.«
Kako je nehal kaditi Omar Naber: Zdaj se veliko bolje počutim!
34-letni pevec je začel kaditi kot veliko drugih, občasno, po šoli, potem včasih med odmori, predvsem proti koncu srednje šole. Je bil pa med zadnjimi od sošolcev, ki so začeli kaditi, zato morda nikoli ni pretirano veliko kadil. Okoli pol škatlice na dan, s prekinitvami okoli osem let.
Kako vam je uspelo prenehati kaditi in kaj vam je pri tem najbolj pomagalo?
Za prenehanje kajenja sem se odločil predvsem zaradi težav z glasom – kot pevec si glasu v slabem stanju preprosto nisem mogel več privoščiti. Tudi zaradi boljšega splošnega počutja sem še danes vesel, da ne kadim več. Ko sem opuščal kajenje, sem se motiviral tako, da sem si govoril, da brez cigaret ne bom imel nikoli več težav z glasilkami. Te so se mi namreč kar pogosto pojavljale in me spravljale v slabo voljo.
Torej je prenehanje kajenja za vas velika zmaga?
Ja, zelo pomembna zmaga! Seveda se mi je po tem, ko sem nehal kaditi, življenje premaknilo na bolje, zelo redko sem brez glasu, bolje spim, lažje zaspim, lažje se zbudim, nisem dehidriran, tudi splošno počutje je občutno boljše.
Ali so vam pri opuščanju kajenja kaj pomagali napisi o posledicah kajenja na škatlicah oziroma ali mislite, da bodo grozljive podobe koga odvrnile od kajenja?
Ne, mene napisi na škatlicah niso odvračali od kajenja, saj mi je že ves čas povsem jasno, da kajenje ni zdravo. Opozorila na škatlicah so po mojem mnenju brez učinka. Kdor želi kaditi, bo kadil. Pomagali sta mi samo osebna motivacija in odločitev, da bo potem z glasom bolje.
Kakšno je vaše mnenje o novi uredbi, ki bo v gostinskih lokalih prepovedovala vnašanje pijače v kadilnico, poleg tega pa bo omejeno tudi kajenje na (odprtih) terasah pod streho?
Na srečo se mi s tem ni več treba ukvarjati, a celo kot nekadilec lahko rečem, da s temi restrikcijami res malce pretiravajo in da cigaretni dim v lokalih ni tako huda težava. Mene na primer prav nič ne moti.
